Se je glasil nek fužinski grafit iz sredine osemdesetih let. Če se prav spominjam je bil napisan na zvočnem zidu ob avtobusnem postajališču avtobusa št. 11. Takrat so ravno dobro odprli novo zaloško cesto in grafit iz naslova se je kaj hitro znašel na tistem zidu ob postaji. Takrat se nam je zdel grafit smešen, kaj ne bi bil smešen, saj je vseboval besedi kurba in peder, pa tudi policaj je dal grafitu določeno stopnjo smešnosti. Vsaj tako se nam je takrat zdelo.

Danes sem po splavitvi ((WTF? A bi moral rečt lansiranju? Izstrelitvi??)) neke nove spletne strani odjadral po širnem spletu in se na Facebooku priklikal na objavo Katarine Kresal (ne, nisva še fejsbuk frenda, si pa slediva na tvitrju!!! kdaj bo pa naslednji korak, pa še ne vem, vse je tko negotovo!). Zaključila je svoje delo na ministrstvu za notranje zadeve, predala posle, oddala bilanco, izpeljala 160 projektov. Klik, klik, klik.

Anonimnost interneta daje slovencem moč ((Pa ne samo slovencem, da nam ne bom pripisoval kakšnih nadnaravnih sposobnosti))! Anonimnost daje moč in ljudi spreminja v totalne neizobražene debile, katerim je vrhunec dneva to, da lahko ženski kot je Katarina Kresal povedo nekaj krepkih. Nekaj poboldanih! Že na Facebook objavi se je oglasil Policijski sindikat slovenije s tipičnim “a s’m ti rekel, da bo t’ko!” komentarjem. Porkamadona, ceu sindikat je na fejsbuku! Verjetno je tudi celoten sindikat Katarini povedal kako bo. Pri jutranjem postroju ali kaj podobnega, ob pregledu čete. Saj vem, da niso vojska, no. Ampak hudirja no, kaj počne celoten sindikat na Facebooku in kako hudiča lahko potem celoten sindikat pušča komentarje na zidovih ministrov? Poleg sindikata je bilo še nekaj drugih komentatorjev, vzpodbudne besede, poljubčki (i tata bih …), čestitke, strinjanja s sindikatom in nestrinjanja s samim seboj.

Še več anonimnosti pa ponujajo spletne strani, spletišča, spletni portali, …, našh preljubih slovenskih medijev. Greznica slovenskega interneta kjer ima vsaka opica možnost pustiti kolikor toliko anonimen komentar o trenutnih aktualnih temah in Katarina Kresal je trenutno kar aktualna.

Imel sem že pripravljenih nekaj citatov in komentarjev, pa sem si premislil. To so stvari, ki niso vredne ponovne objave niti v izobraževalne namene. Saj bi rekel, da me je sram, da živijo okrog mene takšni ljudje, pa me v bistvu ni. Sem zgolj presenečen, presenečen nad tem, da jim uspe prečkati cesto brez, da bi jih avto povozil, presenečen sem nad tem, da jim uspe vključiti računalnik in se priklopiti v internet.

Politike ne spremljam prav podrobno, še manj spremljam politične afere, prigode in zagode politikov. Ne verjamem v stranke, verjamem pa v ljudi. Katarino Kresal sem večkrat poslušal in gledal, v svojih nastopih se mi je vedno zdela suverena in občutek sem imel, da vsaj približno ve kaj dela in ve kaj bi rada. Na koncu pa je tukaj še statistika, ki pove, da se je v zadnjih treh letih zmanjšalo število poškodovanih in mrtvih v prometnih nesrečah. Nevem, med njenim delom, vsaj jaz, laik, nisem opazil nekih groznih nepravilnosti in traparij. Če je Katarina s svojim ministrovanjem rešila samo eno življenje več, kot njeni predhodniki, je zame naredila dovolj. Morda je rešila ravno moje življenje.

Na koncu dneva so policaji še vedno samo policaji in če je kateri izmed njih peder, pa naj bo. To je njegova izbira. Politika je pa še vedno samo politika.

Poceni kurbe so pa ljudje, ki svoje mnenje prodajo za pehar suhih hrušk, tako, prosto po Cankarju. Naj mu bo polenta trda in kava vroča.