Govoril bom o slednjih, prvih nimam. Na zalost ali pa na sreco.

Imam (oziroma, mogoce bolje receno, imel sem) dve prijateljici. Popolnoma razlicne sorte osebi, popolnoma drugacni, a hkrati precej podobni. Kako to? Preprosto.

Prva, izjemno sebicna in prevzetna. Pa tudi ego ima tak, da bi se Zaphod lahko skril pred njim. Vse okrog sebe prepricuje, da je najboljsa in ko se o cem odloca, karkoli ze to je, najde tisoc in en nacin, da je ona na prvem mestu. Za vse drugo ji ni mar. Tako zelo je prevzetna, da po pol leta pride k tebi na obisk, spi do dvanajstih, se zbudi, nejevoljno vprasa zakaj se ni kosila in gre nazaj v posteljo, do kosila. Pri kosilu vsa zivcna caka, da bo lahko napolnila kroznik in nerga zakaj mora med jedjo poslusat pomivalni stroj in njegovo ropotanje. Tako prijateljico po dolocenem casu vrzes ven iz stanovanja. Stirikrat zapored. Ob pol treh zjutraj.

Druga, malo manj sebicna ampak na nek nacin bolj hinavska, pride k tebi, se malo razjoka, jo potolazis, pa sama skuha kosilo in se imas fajn z njo. Ko ti gre pa na jok in jo mogoce potrebujes, pa v bistvu nima casa, ker se ponavadi uci (s kakim prijateljem, doma, v njeni postelji (ne me sprasevat, kaj se uci, nocem vedet)). Take prijateljice niti ne rabis ven iz stanovanja metat, ker gre kar sama. Odide in se skrije pred svetom, ker se isce in isce se od kar jo poznas, bluzi sem ter tja v iskanju nevem cesa. Ko se ji pa zdi, da je nekaj nasla, se zaleti na ravnost v to, je popolnoma srecno bitje (vsaj sama v to verjame), vse dokler ne opazi, da se je zaletela v trd zid in da ima ze nekaj casa busko na glavi. Potem se pa spet odide iskat in te odklopi. Kako dolgo se bo iskala, pa ne ves in ti je pravzaprav ze vseeno. Ko bo spet prisla nazaj, se bo pa obnasala, kot da se nic ni zgodilo.

Ja, to sta dve moji prijateljici. Se bolj hecno je to, da jih ne izbiram sam ampak se kar najdejo. Obe imata to lastnost, da, ce se jima nisi sposoben postaviti po robu in uveljaviti svoje volje, potem te poteptata in svoje komplexe zdravita na tebi. Izpijeta ti vso energijo. No jaz se jima ne pustim, zato me prva ne mara prav prevec, druga pa do mene goji neko cudno strahospostovanje (evil laughter). Oboje je precej hecno.

Katera je boljsa? Do nedavnega sem verjel, da tale druga, ker malo bolj realno in trdno stoji na tleh. Ampak v bistvu ne. Obe sta nekje dalec, dalec od realnega sveta in do konca svojega zivljenja ne bosta prisli nazaj v ta svet, ostali bosta tam. Kjerkoli pac sta. Skoda, ker sta v bistvu v redu punci.

Jaz si pa vcasih zelim, da ne bi bil tak flegmatik in bi malo drugace gledal na svet. Da bi se lahko s svojimi problemi nekomu obesil na vrat in malo jokal. Ne pa da resim 3/4 stvari v desetih minutah, ostalo cetrtino pa v petnajstih. Potem pa Gaby tarna, da ji nic ne povem…