En otrok v naročju, drugi skače okrog, psica na štriku. Psica najprej veselo poje ostanek sosedovega kosila, en precej masten kos govedine in neko kost. Verjetno ostanek juhe, ki se ga ni dalo servirati s praženim krompirjem in solato. Potem se poserje na zelenico pred blokom. Kot že večkrat. Manever pobiranja dreka je popolnoma brezupen, zato drek ostane na zelenici.

Pol ure zatem se sosed nariše na vhodnih vratih in jamra zaradi dreka in da on v taki svinjariji ne bo kosil zelenice. In gre. Moja predraga, ki je odprla vrata, ker sem takrat bil v trgovini, mu ni rekla ničesar. Povsem razumljivo, saj je sosed skoraj gluh, ne bi imelo smisla.

Po prihodu iz trgovine in obelodanitvi dogodka se odpravim k sosedu. Na pogovor! Bil sem kulturen, vkljuden in spoštljiv. Razlagal sem, da vsekakor kdaj ne poberem dreka takoj za psico, sploh če je to v temi, ker si ne morem privoščiti nakupa 15kW reflektorja, da bom drek sredi noči iskal po travi, ga pa poberem ob prvi priliki. Sprožil sem plaz štajerskih besed, kot interrupt sem uporabil argument govedine. H govedini sem navrgel še svinjska rebrca, ostanke svinjskih zarebrnic in kurje srčke. Soseda je odgovorila s poiskusom loputanja vrat, ki sem jih uspešno prestregel z dobro nastavljenim stopalom med vrati. Takrat sem postal precej glasen. Najprej zaradi tega, ker sem bil sit metanja ostankov hrane v kontejner za biološke odpadke. Drl sem se pa tudi zato, ker je sosed napol gluh.

Potem mi je soseda ostro povedala, da sem lahko vesel, da meče ven ostanke hrane in ne strupa! Razveselil sem jo z novico, da se kmalu selimo, rekla je, da komaj čaka. Potem sem se odpravil domov.

Vem pa, da bo soseda še prav posebej vesela, ko bo od drugih sosedov slišala govorice, da na mesto nas v stanovanje prišla stanovati šest članska romska družina in da so precej čudni… O ti smola…