Kako roditi oziroma kaj storiti, da bo nek cloveski samec prisostvoval pri rojevanju. Najprej je potrebno zaploditi neko samico. Samo po sebi to dandanes ne predstavlja kaksnega hujsega problema. Samice so voljne za ploditev ze v rani puberteti (oglejte si na glasujzame ali kakem drugem podobnem ‘ocenitemojosliko’ web site-u).

No in potem se pripeljes v porodnisnico. Najprej malo cakas, potem te posljejo domov po prejsnjo materinsko knjizico (vsak otrok dobi svojo), ker je nova nepopolna in premalo izpolnjena. Pa prides nazaj, se preobleces v neke zelene cunje in potem cakas s svojo drago. Voda je odtekla, popadki se stopnjujejo. Najprej na pet minut, potem na stiri, tri, dve minuti in pol. Tako prides do vrhunca.

Ne bi ravno razglabljal o obcutkih, ki te, da se zelo literano izrazim, prepljavljajo in kaj jaz vem kaj se vse. Jaz samo vem, da sem studiral, kako tocno CTG deluje, potem sem razmisljal, ce bi mi kaj tezili, v primeru, da bi Gaby priklopil se na tretji port od CTGja, ki meri srcni utrip matere (ostala dva merita moc popadkov in srcni utrip otroka). Pa vsakic, ko je Gaby ‘zatiltala’ popadke, sem se blazno veselil (to se je zgodilo takrat, ko je bila izmerjena moc popadka vecja od 100 kPa, takrat na grafu zmanjka prostora za risanje krivulje in izrise se ravna crta cisto na vrhu, zgleda fino).

V trenutku, ko je Gaby rekla, da ne more vec in da jo vse boli (pa je trajalo, vse do osmih centimetrov), pac spomini na prejsnji porod in malo panike naredi svoje, sem sel k babicam in rekel, da bi rada epiduralno anestezijo (kateter v hrbtenjaco in protibolecinske zaube tja not, direkt, kill it where it begins, kinda style), so rekle, da ni panike, poklicale tri anesteziste in prisla je ona tretja, baje najboljsa.

Gluha kot top, s slusnim aparatom in z blazno vrescecim glasom, ki se je slisal po celem porodnem bloku porodnisnice. Brez heca. VSI so vedeli, da je tam, babice so se ze muzale in hihitale. No, v glavnem, vstavila je kateter, naspricala not neko bledorumeno zadevo in to je bilo to. Se prej pa je nadrla Gaby, da zakaj ni prej rekla za epiduralno, da bolecina cloveku vzame dostojanstvo. Bolj je Gaby prigovarjala, da stvar sploh ni prijela, bolj se je dohtarca drla, da je ona sramota za epiduralno. Vse v nekem njenem nacinu humorja, ki je na nek nacen kar zabaven, Gaby se je pa toliko sprostila, da je lahko rodila.

Sam porod ni nic posebnega. Najprej se vagina raztegne na neko nepredstavljivo velikost, potem, ko se ze vidi glavica pride babica, in naredi precni rez od spodnjega dela vagine proti desni ritnici (to je izbrala pri Gaby, najbrz gredo kje tudi v levo, kaj pa vem), s skarjami, kaksne tri centimetre. Hja, in potem Gabyno meni nadvse simpaticno in precej ljubko luliko spremeni v PIZDO in iz nje naredi dve tretjine mercedes znaka.

|
/

Nekaj taksnega… 😉

Potem se pocasi prikaze glava od otroka in se izloci. Vem, neustrezna beseda a kaksno drugo, boljso bi tezko nasel. Sledi hitro predihavanje med dvema popadkoma in potem se izpljun preostanka otroka. In to je res izpljun, ker dete pade ven in se zakotali po podlagi skupaj s precejsnjo kolicno sluzi, plodovnice in nekaj krvi. PLOP! In je zunaj. Vzkliki babic, ‘bravoooo, pupiko imamo (meni precej trapasta beseda)’ in pa ‘joj kak je zamotana v popkovino!’ nato pa sledi odmotavanje, po kavbojsko, dobesedno, enkrat, dvakrat, trikrat okrog vratu. Kablovje je dolgo kak meter in pol.

Pozabil povedati, med porodom me je anesteziska poslala ven, ker se je imela nekaj za pomenit z Gaby. Sem bil zunaj kako minuto dve in potem sem protestno sel nazaj not. Kasneje sem izvedel, da so se zaradi moje pojave (suh in bled, ko kak Dahauc) bolj bali zame, kot za Gaby.

No, potem sem pa rekel, da hocem jaz prerezati strik od tamale. Hotel sem, imel sem pripravljen obredni govor, ‘cutting the link!’ ali pa ‘disconnecting from the collective’, pa mi ni uspelo. Razmisljal sem kako bi rad prijel v roko zadevo, da obcutim kaksna je popkovina na otip, ali je gladka, mogoce hrapava? Hotel sem obcutiti tudi utrip (ki je med tem ze pojenjal). No, potem sem se ukvarjal z mislijo, kako bodo sle skarje skozi popkovino in povem vam, kar zletele so. Najprej je bilo obcutiti rahlo elasticnost ampak potem je slo pa skozi. Na govor sem pozabil. Sranje. Pocakati je bilo treba se en popadek, da je sla iz Gaby se posteljica. No, ni slo tako lahko, babica je najprej prijela za popkovino in potegnila, pa ni sla ven, potem si je popkovino ovila okrog roke, pocakala na popadek in malo cuknila. Vse to je rezultiralo v izletu posteljice iz Gaby, ter brizgu krvi, ki je nesel kak meter in pol v daljino. Posvinjano je bilo vse. Babica, porodna miza, tiste rjuhe na mizi so bile v bistvu taksne, kot bi jih iz klavnice prinesel ali pa bi brskal po predalih Jacka Ripperja. Posvinjana so bila tla, ce nisi previdno hodil, bi ti lahko spodrsnilo na krvi. Jaz sem se pa zasmejal babici, ki je skocila vstran, ko je brizgnila kri. Ostali so me pa cudno pogledali.

Tamalo so spucali in umili, ter jo dali Gaby v roke.

Ok, moram prekinit, Gaby, trenutno z pumpo za mleko na levi joski rece: ‘Glej zunkota!’, pogledam ven. Stari hodi sem ter tja po ulici, zgoraj brez, v boxarcah, do kolen, z rumeno belimi crtami. Ok, mogoce so kratke hlace.

No, da nadaljujem. Mala je nekaj casa se crkljala pri Gaby, potem so jo do konca uredili, umili in nasploh ocedili in oblekli. Potem imas pa stiri ure casa. Za ‘bonding’ ali kaj jaz vem kaj, treba pocakati, da se porodnica malo spocije preden jo preselijo na oddelek. Stiri ure dolgcasa. Vsaj zame! Mala se je dojila pri Gaby in spala, jaz pa sem brskal po porodni sobo. Posnifal sem enormne kolicine bolnisnicnega kisika, ki sem ga prebrbotal skozi destilirano vodo (ker je pac tako bila napeljana cev s kisikom, skozi vodo, pa do maske), ‘pipa’ za smejalni plin ni bila prikljucena, je pa cev drugacna kot tista za kisik. Zato nisem mogle pretakniti zadeve in sprobati, kako to gre in deluje.

Do potankosti sem preucil dozirno napravo za glukozo, ki jo je Gaby dobivala v zilo. Potem je prislo do tega, da sem si zelel ogledati, kako je speljana cevka z glukozo skozi to napravo, ko sem odprl vratca je stvar zacela piskati kot hudic in v sobo je prihitela sestra in me postrani gledala (jaz sem vratca med tem zaprl in se delal nedolznega ampak kaj, ko je na displayu te napravice z veliko utripal napis DOOR). Kasneje se je napravica spet oglasila, zakaj ne vem. Mogoce sem sedel na kaki cevki, pojma nimam.

Te stiri ure so se vlekle ko creva. Res, nisem vec vedel kaj bi pocel v tisti porodni sobi. Skoda ker ni bilo smejalnega plina. Res skoda.

(Cesa od: “POZOR, NE ZVONI! Imamo majhnega otroka in hudega psa!!!” ter narisane mrtvaske glave na zvoncu, dostavljalec od Yelogistics ne razume? Naj mu bo, ker mi je prinesel WiFi AccessPoint (ja, spet ena nova igracka…))

Nic nisem napisal, kako je zgledalo sivanje in spreminjanje PIZDE v spet isto lepo luliko, kot je bila prej. Pozabil sem. Bilo je precej zanimivo, se bolj je bil ‘zanimiv’ specializant, ki jo je sival. Po koncanem sivanju je stopil k meni, me ruknil in rekel, ‘Evo, a bo?’ In z roko pokazal na Gaby, ki je lezala na porodni mizi, z nogami na podstavkih, privezana in raztegnjena. Skomignil sem z rameni, kaj pa vem, ce bo. Prejsnja, ki jo je sivala se ni tako hvalila, pa je bolje opravila svoje delo. Verjemite mi.

To je bil porod po kitovsko… Pa dober tek! Sicer pa vsak taprav ‘dedec’ bi placento pojedel po porodu. Moral bi jo. Ze zaradi tega, da ne bi privabljala predatorjev.

😉

Spet imam zelen kvadratek! Juhej!