… ampak Gaby teži naj grem po hrano. K tistemu zlobnemu kapitalističnemu verigarju hitrih restavracij. Ja, tako je to radosti družinskega življenja.

Greš v službo, še pred tem pelješ otroka v vrtec, prideš domov, še pred tem greš po otroka v vrtec, greš v trgovino, po tem, ko prideš iz trgovine, zdraviš neke čudne napade depresije, pri svoji SO. Potem zaposliš enega otroka z dnevno polurno dozo televizije, ko se nameniš dati otroka v posteljo, otrok pobruha celo kuhinjo, grobo čiščenje kuhinje in odstranjevanje koščkov hrane, katere si že prav slastno oglejuje psica, ki oblizuje kapljice bruhanja, ki so v radiju skoraj dveh metrov od epicentra.

Vonj po kislem, koščki hrane po tleh, otrok, ki sedi v lužici lastnega bruhanja in prav presenečeno gleda naokrog kaj se je zgodilo, ker je bruhal šele drugič v življenju od kar se malo bolj zaveda samega sebe.

Ah, ni panike stari, kuhinja se prezrači, koščke hrane itak požre psica, ki se pri tem blazno oblizuje, potem še na grobo očisti Jakobov stol, Jakoba slečem, ga postavim v kopalno kad in mali se ves vesel vsede v svoj prestol in čofota po vodi.

No, zdaj grem pa h kapitalističnem prascu po hrano, ker se je oglasil moj želodec.

Slava jim kapitalistom.

Jebeš, jaz bom podprl davčne reforme, ker padem v višji razred obdavčevanja in bom (predvsem pa moj delodajalec (tudi zlobni kapitalist)) na boljšem. Baje.

Tisti, z manjšimi dohodki so pa itak že navajeni vsega hudega, bojo pa pasove malo zategnili, jim posodim klešče za luknjanje usnja.

Ja, to je kapitalizem, to je evropa in v to smo rinli z glavo in z ritjo naprej. Daleč od ideala ampak tukaj vsaj dobi denar tisti, ki dela, v prejšnjih izmih je bilo pa ponavadi ravno obratno.

Sranje. Grem, da bom lahko zvečer delal iz kruha drek.