V goli pisarni je prišlo do debate o mesojedcih, rastlinojedcih, kaj je riba in kdo koga jé ter zakaj. Svoj pogled na vse skupaj, bom nadaljeval tukajle, da ne smetim preveč…

Kaj je kaj in kdo je kdo?

Riba je žival. Tisti, ki je ne uvrščajo med meso so malo čudni. Rimokatoliška cerkev je v spomin na Jezusov štirideset dnevni post v puščavi tudi sama uvedla obredni post. Vendar so teh štirideset dni stradanja, strogega posta, brez hrane, znižali na en dan v letu kjer lahko jemo vse razen mesa in ob tem so navrgli še dejstvo, da ribe niso meso. Torej tudi ribe so za čas cerkevenga posta povsem jedljive. Sveto pismo med drugim daje nasvete o tem s čim naj bi se ljudje prehranjevali, začuda so tisti nasveti precej logični in smiselni, vseeno pa nikjer ne omenjajo, da riba ne bi bila meso.

Vegetarijanec je tisti, ki ne jé mesa in mesnih izdelkov. Tudi rib in morskih sadežev ne.

Vegan je tisti, ki ne jé izdelkov živalskega izvora. Torej tudi mleka, sira, jajc in žolce ne. 😉

Presnojedec je tisti, ki ničesar ne kuha, prekuhava in drugače pripravlja. Tudi kruha ne, peciva, palačink,… V glavnem, se prehranjuje samo s sadjem, neobdelanimi žitaricami, surovo zelenjavo. Ne bom dal roke v ogenj ampak sem skoraj prepričan, da presno jedci ne jedo surovega mesa.

Vseeno mi je zakaj je nekdo vegetarijanec, zaradi sočutja do živali, zdravja, mode ali pa zaradi tega, ker mu ni všeč okus mesa ((Tudi takšne poznam, jih je precej)).

O okusih

Meso brez dodatkov je v večini primerov brez nekega posebno dobrega okusa. Zanič je. Zelenjava po drugi strani ima več različnih okusov, pa vseeno ni nevem kako dobra ((vsaj meni ne)). Sadje je v večini primerov zelo okusno in ga zlahka jemo samega, dočim zelenjavo in meso moramo v večini primerov začiniti. Večino našega okusa sestavljata sol in sladkor. Paradižnik je zame sadje, koleraba pa ne.

O agresiji

Poznam agresivne vegetariance in agresivne mesojedce, da bi lahko posploševal kateri so bolj agresivni je težko. Pri nas v družini ((širši krog družine po očetovi strani)) so mesojedci in so bolj agresivni do tistih, ki ne jedo mesa in prav radi prepričujejo nekoga, ki se je odločil, da ne bo jedel svinjine, da je svinjska mrežna pečenka nekaj najboljšega pod soncem in jo enostavno treba sprobati.

O suhih in bledih vegetarijancih

Bom citiral Vilija Resnika: “Vedno, ko gledam ljudi, ki ne jedo mesa, ko gledam vegetarijance, so vsi bolj bledi in suhi…” Vili nabrž ne pozna prav veliko vegetarijancev ali jih pa ne vidi prav pogosto. Vsi vegetarijanci okrog mene imajo več kil kot jaz in so manj bledi kot jaz. Čudna reč.

O lovu

Lovci hodijo v gozd predvsem zato, da ‘popravijo‘ kar so že ‘zašuštrali‘. Čebi lovci ne streljali srn, bi srne požrle vse svojo hrano in na koncu bi pocrkale še srne. Je tako narobe? Uboge srnice bodo stradale, morali bi jim pomagati. Torej jim pomagajmo tako, da jih nekaj postrelimo. Vzdrževanje naravnega ravnovesja? No, gozdovi so se pred lovci polnili in praznili, to se bo z njimi dogajalo tudi če lovce ukinemo.

Če bi vsak moral sam na lov po svoje meso, bi se ravnovesje podrlo, ker bi kar hitro zmanjkalo srn, divjih prašičev in volkov. Vse bi pojedli. Ravno zaradi tega smo se lotili gojenja živali na tak množičen način.

O gojenju

Gojenje živali za prehrano je danes v bistvu nujna zadeva. Proti temu nimam nič, vse dokler se človek zaveda, kaj je in od kje je prišel njegov zrezek. Nam ni potrebno imeti sočutja in nekaj spošotvanja do krave, ki je pred nami in jo bomo pojedli? Ne? Zakaj bi pa oboje morali pokazati do psa, ki nam je ‘naš najboljši prijatelj’? Usoda krave je zapečatena, ko pride na svet. Je pač zrezek in kup kostne moke. Tudi prav. Zakaj bi bilo s psom drugače, kot s kravo, če se ne usede, potem ga pač brcamo toliko časa, da bo vedel, da se mora usesti. Tudi gorenjskim mačjim rabljem nimamo kaj zameriti, mar ne? Itak so bile samo mačke. Itak je bil samo prašič, ki sem ga pojedel.

O usnju in drugih živalskih izdelkih

Ne maram krzna, ni mi všeč, še manj pa mi je všeč, da se živali gojijo za ‘Pimp lifestyle’. Kdor nosi plašč iz činčil naj celo leto za večerjo jé čičilino obaro in pašteto. Usnje je stranski produkt mesne industrije. Bolje usnjen čevelj, torbica in pas kot sežigalnica živalskih odpadkov. V primeru, da jaz neham nositi usnjene čevlje in v primeru, da jih vsi nehamo nositi bo cena usnju padla, na koncu se ga ne bo več prodajalo ampak zažigalo. Povpraševanje po mesu bo ostalo. Pri krznu je stvar drugačna, saj nihče ne kupuje činčil, lisic in hermelinov v mesnici, ko jih bodo, bo pa tudi krzno na nek način opravičljivo. Indijanec je ubil bizona, ga pojedel, si iz njega naredil šotor, jedilni pribor in spodnje hlače. Potem je pa prišel ‘beli lovec’ praktično iztrebil bizone, jedel je pa koruzo in krompir, bizone so pa požrle bakterije in drugi mrhovinarji. Bi tudi Indijanec iztrebil bizone? Verjetno ja ampak bi jih iztrebil zato, ker je bil lačen, ne zato, ker bi želil imeti pelc montl. Indijanec je vedel, da se krznen plašč nosi s kosmato stranjo znotraj oblačila.

O prehranjevanju na splošno

Zamudno se mi zdi, ukinil bi ga. Omenjal sem intravenozno prehranjevanje in gojenje mesa v petrijevkah. Seveda. Slednje bo možno že kar hitro. Zakaj ne bi zrezek zrasel kot tkivna kultura. Svinjska ribica, ki bo brez holesterola, vsebovala bo še kup vitaminov in bo že kar lepo uravnotežen obrok. Je s tem kaj narobe? Ne, zakaj bi bilo? Je ka drugače, kot solata, ki jo vzgojijo v rastlinjaku? Seme postavijo na moker papir kjer vzklije potem ga potopijo v perfektno raztopino hranilnih snovi, potem, ko je že majcena solata jo zataknejo v stiropor skupaj z mnogo, mnogo drugimi solatami in potem kar plavajo v bazenu, kjer vlada sterilno okolje. Bi bilo meso iz petrijevke kaj drugačno od solate?

O primerjavi živali in rastlin

Seveda, tudi solata je živo bitje, zakaj pa nič sočutja do solate? Morda zato, ker živalim spolni organi ne zrastejo ponovno, če jih odtrgaš, solati pa. Poraja se vprašanje, ali so živali sentienti ali ne. Če niso, potem je vseeno ali pojemo kravo, opico, psa, mačko ali pa prašiča. Vseeno je tudi kako ravnama z njimi, grdo ali lepo. Tako ali tako ne čutijo. Precej rasistično, da psi trpijo, če jih tepemo in se jih ne jé, krave pa se jé in verjetno itak ne trpijo, če jih zakoljemo. Zato je prav, da obsodimo kitajce, ki jedo pse, mar ne?

 O družabenem, socialnem, družbenem efektu prehranjevanja

Res je, ne gre ga zanemariti. Vseh teh uro in pol trajajočih kosil, ki tako lepo razbijejo delovno vnemo, prekinejo delovni dan in precejšenj del krvi napotijo v želodec. Glavi se pa zeha. 😉 Prehranjevanje je kultura, vsekakor, ampak kultura so tudi ljudski plesi, pa ne vidim ljudi, ki bi poplesovali po ulicah tako pogosto kot jih vidim, da se prehranjujejo. Ličkanje ((kožuhanje za štajerce)) koruze je tudi tradicionalna stvar, je del naše kulture, kolikokrat se pa družite z ostalimi vaščani ob ličkanju, pa žetju pšenice, pospravljanju sena? Se mi je zdelo, ja. No ja, da bi ljudje zaradi odsotnosti prehranjevanja postali manj družabni se ni za bati. Nekako tako bomo manj družabni kot smo zaradi interneta.

O prihodnosti prehranjevanja in seksa

Kibernetični seks? To že obstaja. Seks s roboti? Je vibrator kaj drugega kot primitiven robot? Kaj pa love-dolls? Ja, ne vem no, to vse že imamo. Pojavljalo se bo v vedno bolj izpopolnjenih oblikah in z vedno več oblikami vzburjanja čutnih organov. Od ženinega najboljšega prijatelja pa vse do nosu. In tako pridemo do intravenoznega prehranjevanja. Nekje v prihodnosti si ga predstavljam kot nadomestilo sedanjemu prehranjevanju. Pri ekstremnih poklicih, ekstremnih športnikih in tistih, ki bi jim ta način prehranjevanja ustrezal. Zakaj pa ne?

Kje se vsa stvar ustavi? Ne vem, povprašate lahko pri lokalnem Transhumanistu, verjetno vam bo povedal, da je samo vprašanje časa kdaj bomo doživeli prvi upload in takrat bomo atome tega kar je danes hrana uporabili za computing. 😉

O prehrani Kita

Kit ni vegetarijanec, ne poje pa prav dosti mesa, je že zaklal svojega prašiča in kuro in ve kako se te reči počnejo.