Clovek takole sedi v stolu (pisarniskem, ki sicer stoji v dnevni sobi (kaj pravzaprav doloca namembnost pohistva? Ime? Ne, ker po cestah se vozi precej ‘off-road’ vozil pa niso ravno dol s ceste…) in ne v pisarni, kot bi clovek predvideval.) in poiskusa spraviti spat otroka, pardon, sem ga poizkusal in mi je uspelo. Ze tretjic danes. Sedaj spi meni v narocju, po kakem pol urnem besnem poskakovanju po kavcu v dnevni sobi in mrmranju (saj bi pel, pa sem brez glasu, sem bolan in po mojem grlu dela trojni salto ena britvica) partizanskih pesmi, opernih arij, popevk in izstevank mi je uspelo. Zal mi je, da sem pri tem do onemoglosti maltretiral Gaby in da je sploh morala vstajat zaradi tega. Lahko samo upam, da bo jutri bolje. Kaj je z malim? Pojma nimam, zdravnica pravi, da nic hujsega. Pa saj ji verjamem, samo zakaj hudica se je drl skoraj od devetih zvecer do zdaj? Gaby pravi, da mu zgornja dva zoba najbrz rasteta. Ko bi vsaj.

Takole pocasi pride clovek do dileme, kako do kavca brez da tamalega ne zbudim. Evo, dragi sine, moj preljubi Jakob, ko in ce (mogoce bolje, da ne) bos to kdaj bral, si zapomni, da sem ratal precej vesc vseh opravil z cca osmimi kilami v eni roki, tudi tistih malo bolj intimnih (ne, ni sex, bozos!), ko si vztrajno metal dudo v sekret (jaz sem jo pa pral v pomivalnem stroju) in se sploh zabaval v nastali situaciji.

No se vedno sem rahlo v dilemi kaj pravzaprav narediti. Desne roke pa skoraj vec ne cutim.

No, pa saj ne jamram, le kratkocasim se. Grem izvest nek manever. Ce uspe bo to moj zadnji post ‘danes’, v nasprotnem primeru pa pridem nazaj tezit…

4kB on the cell phone keypad? I must be crazy or sick… 😉 Both? 😛