Uspavanje dveh otrok, v tem primeru Jakoba ((triletnik)) in Eme ((dvoletnica)), je precej nenavadno, zahtevno in v bistvu kar fizično naporno opravilo. Takole približno poteka:

“Gremo spat! Lupčka mami, rečta lahko noč, gremo spat!”

Ema sedi v dnevni sobi na mizi, naga, in sestavlja puzzle s 15 kosi: “Pridem kmalu ati.”

Jaz, jasno protestiram: “Zdaj takoj.”

“Če sestavljam!”

“Ema, takoj! Glej Jakob je bolj priden”, Jakob mi v tem trenutku visi v naročju in se crklja. “Midva greva, lahko noč.”

“Neeeee! Atiiii!!! Neeeesiii meeeee!”

“Ok, pridi še ti”, pobašem še Emo in grem z njima gor v sobo.

Ko pridemo gor po stopnicah, Jakob odhiti naprej in se skrije pod odejo, z Emo ga greva iskat. Ne da se mi blazno dolgoveziti, zato ga takoj najdeva. Sledi oblačenje Eme v plenico in zgornji del pižame. To je največ za kar se spogajam. Ona bi najraje ostala kar nudistka. Potem sledijo pogajanja katero pravljico bomo brali. Navijam za Gasilca Mihca in Pilota Metoda ((dve precej kratki knjigi s štirimi stranmi in eno kitico pesmice na vsaki strani)), pogajanja se ustavijo pri Čarovniku Aldinu. Preberem. Sledi pretep za knjigo. Zmagata oba, vsak dobi polovico knjige, ki je že dalj časa v dveh delih. Potem sledi prepir, kdo bo imel tisti del knjige, kjer Aldin spi. Ponujena podkupnina Jakoba premami v to, da se zadovolji s Tremi Prašički, Emi pa prepusti OBE polovici Aldina. Ema ponori in hoče prašičke.

Jakob: “Ati, kak je tečna.”

Poskušam se ne smejat in mu pritrdim. Dolžan sem mu še en pogovor glede kaznovanja in rečem, “Jakob, ti veš, da te imam jaz rad ampak, da te včasih pač treba skregat, če nisi priden.”

“Vem ati, saj nisem jezen.”

Zažarim od starševske ljubezni in se hkrati poizkušam ne smejati Emi, ki medtem bere Tri Prašičke. Poslovim se od njiju in zaželim lahko noč. Preden zginem iz sobe, zvem, da sta žejna. Načeloma se v sobi ne pije ampak naredim izjemo po dolgem času, ker zvečer res nista kaj dosti pila. Preskočim otroško ograjo na stopnicah, se napol razbijem in odhitim po Oazo v kuhinjo. Napojim ju in zapustim sobo.

Step one completed.

Vsedem se pred računalnik in potihem štejem. Jakoba sem zdresiral, da se z Emo ne sme prepirat in v primeru, če je kaj narobe, pride povedat meni. Sedaj namesto dretja pride k meni trikrat tožarit, da Ema na glas bere, da mu je vzela knjigo, da ga ščipa, da ga tepe. Prvi pride ven Jakob. Spomnil se je, da ga lulat. Medtem, ko Jakob lula, si Ema poje pesmico:

Na morju plava ladja, na ladji kapitan./Kapitan zaspi in ladja se potopi.

Preden zapustim sobo si Ema omisli, da bi imela ene nogavice. Fino, je vsaj ne bo zeblo v noge. Po nekaj minutnem brskanju po predalu med množico nogavic si ene izbere in jih hoče imeti na rokah. Ja, na rokah. Ok, je ne bo zeblo v roke. Fino. Zapustim sobo.

Step two completed.

Jakob že spet pride iz sobe. Ema je tokrat vrgla povšter na tla. Ok, hvala Jakob. Sem mu razložil, da ne rabi imeti povštra, če ga noče. V sobi je Ema na postelji, brez zgornjega dela pižame, brez plenice in z nogavicami na rokah. No vsaj v roke je ne zebe.

“Ema oblečt se treba…”

“Ne, ne, ne ne, ati, ne…”, pri tem se prav lepo smeji in hahlja.

“Ema, plenico gor in se oblečt!”

“Ati, ne bi se obleku.”

“Moraš se.”

“Ne bi se, me nič ne zebe. Bom bil priden…”

“Ema, obleči se!”

“Atii…”

“Ema!”

“Atii…”

“EMA!”

Jakob: “Ati, saj nisi na mene hud?”

“Ne nisem, Ema je poredna.”

Ema: “Ati, bom priden!”

“Obleči se.”

Po nekaj pregovarjanja se končno obleče. Pri tem vztraja, da ji levo hlačnico dam na desno nogo in obratno in se blazno reži in zabava, ko lovim njene noge. Uspeh. Oblečena Ema, Jakob že napol spi in spet zapustim sobo.

Step three completed

Nekaj časa tipkam in poslušam kako Ema bere Nodija in Tri Prašičke.

“Nekoč je bil en Nodi. Pa je mel avto in potem je bil konec. Škrata sta prišla in sta se zaletela. Buuuuum! Hahahahah. Adijo Nodi. Tu je pa Uhač.”

“So bli prašički in volk in se je volk spekel na ognju! Jaaaaaa. Konec. Lahko noč volk.”

Potem zaslišim ropotanje in kmalu se odprejo vrata. Ema pride naga iz sobe.

“Ati mene kakat.”

“Res?”

“Ja, bom priden.”

In že teče v kopalnico, prižge luč, odpre školjko in se vsede na sekret.

“Ati, pridi. Na tepih se vsedi.”

Protestno se vsedem na rob kopalne kadi.

“Atiiii padel boš not!”

“Ne bom Ema.”

“Aja. Ati, glej kaj je tam?” “Atiiiii” “Atiii, kaj je tam?”

“Ema, hitr kakaj!”

“Saj kakam. Že gre beki, veeliiikega bom naredil.”

“Pridna, ti kar hitro kakaj.”

“Še enega bom naredil.”

“No daj hitro… Pozno je že, zunaj je tema.”

“Ati, je luna tudi zunaj? A sveti?”

“Ne, je oblačno.”

“Hahaha oblaki so, lune pa ni. Ni male lunice.”

“Hitro se pokakaj Ema.”

Po kakem pet minutnem pogovoru se Ema odloči, da je že zaključila seanso in se odpravi nazaj v sobo, kjer se pusti oblečti. Sledi obvezno petje uspavanke.

Aja, tutaja, Ema že aja, spančkati noče, celo noč se joče….

Ponavadi vse skupaj ponovim še za Mojco, Janjo, Nado, Majo, Ksenijo ((vzgojiteljice v vrtcu)), Svena, Svita, Eneja, Lucijo ((so-predšolci)), Jakoba, atija, mamo, … Potem začnem protestirat in jo dam nazaj v posteljo. Takrat pride na vrsto še ena knjiga in ob njej Ema ponavadi zaspi. Ni pa nujno… 😉

Takole, v skrajšani obliki… 🙂 Izhodov iz sobe sem naštel tudi po deset. Včasih jih toleriram, včasih protestiram, potem protestirata tamaledva z dretjem ampak takrat se ne dam. 🙂