Otroke je potrebno usmerjati že od samega začetka, resnično. Ne v tem smislu, da jim točno dopoveduješ kaj in kako naj to počnejo in jim prodajaš svoje ideje o vsem po vrsti in jim vcepljaš lastno preprišanje. Bolj v smislu, da jim daš pravilne smernice in jih pripraviš, kolikor toliko spodobno, na kruto življenje v tem krutem svetu.

Meni je Jakob že povedal (pri svojih petih letih, lepo prosim), da bi rad delal računalniške igre, ko bo velik in tri četrt starševanja je uspešno opravljeno, mar ne? 😉

Danes pa je Jakob prekosil tudi moja pričakovanja. Najprej ga je zanimalo od kje pridejo dojenčki, pa sem mu razložil. Potem, ga je zanimalo od kje pridejo kužki in sem mu tudi to razložil. Na koncu ga je zanimalo kako se kužki rodijo in po razlagi, da se kužki rodijo tako kot se rodijo dojenčki in da jih rodi pasja samica.

In ko sem si že počasi pripisoval zasluge za to, da sem pet letnika naučil osnove reprodukcije in spolnosti me je slednji rahlo presenetil z njegovim odgovorom.

“Ja, ati. To vem. Ampak od kje je pa prišel prvi kužek???”

Vesel sem, da bom lahko otroka pobliže spoznal z njegovo sveto nudljavostjo!

PS: Ima kdo kak predlog za kakšno pametno slikanico o evoluciji?