Z Gaby sva spakirala otroke k tašči in se lotila zadeve. Družno, the more the merrier, da se bova oba zabavala. Izkazalo se je, da sva se res zabavala. 🙂 Pa da ne bom preveč smetil tukajle na prvi strani, izvolite in preberite, kako se je nameščala Windows Vista. Po Kitovo!

Sprašujem se, kdaj bomo dočakali uporabo dveh monitorjev že med namestitvijo, Vista tega še ne omogoča, tudi konkurenca še ne. Vseeno, vsaj reklame bi se lahko prikazovale na sosednjem monitorju. Reklame in pa tisti What’s New napisi. To bi bilo zanimivo. Morda bi se na drugem ekranu lahko kar debug info izpisoval, tako bi vedel kaj dela namestitev medtem, ko ti čakaš in bolščiš v Please Wait. Moram povedati, da bi kmalu ostali brez tegale posta. WordPress ima eno tako zanimivo lastnost, da ne dela thumbnailov za slike, ki so večje od nekaj megapikslov. 3 * 1024 * 1024. Vse kar je več enostavno ignorira. Zmanjšaj sam! No, tisti 3 * sem popravil v 8 * . Takole namestitev Viste se je začela in po formatirani particiji je bilo potrebno nastaviti regionalne nastavitve in tipkovnico. Standardno pač.

No, namestitev je potekala potem brez nekih večjih težav. Moram še povedati kakšna je konfiguracija računalnika. Intel Core Quad procesor, pri nevem več koliko GHz, 2GB pomnilnika in NVidia 8800GTS grafična kartica. Osnovna plošča je neka ASUSova stvaritev. No, takole je izgledala naslednja stopnja namestitve. Kljub temu, da je Vista namestitev trdila, da je s kopiranjem datotek že končala se je DVD vrtel z vrtoglavo hitrostjo ((je lahko vrtenje še kako drugačno kot vrtoglavo?)), razne lučke na računalniku pa so zgledale kot Blinkenlights. Naj ji bo Visti, pa naj bo to samo in zgolj raztegovanje datotek, DVD se pa vrti samo zato, da se ne ohladi. 😉

Namestitev se je počasi nadaljevala. Ni bilo polžje počasi pa tudi prav blazno hitro ni bilo. Gaby je nazorno ((ne, ne, tale prst ni bil naknadno naliman na sliko, čeprav zgleda tako, je bil prisoten v živo, pozorno oko bo pa opazilo nadvse nenavadno, praznično poslikavo nohtov)) pokazala kako procenti počasi naraščajo in da je samo še vprašanje časa, kdaj se bo Vista do konca raztegnila, zapolnila disk, še nekajkrat pobrcala in crknila v mukah. No, nič takega se ni zgodilo. Na srečo! Kmalu po raztegovanju naju je pričakalo razveseljivo sporočilo o ponovnem zaganjanju računalnika. Bravo, bravo! Ponoven zagon je potekal povsem brez težav, Windows Vista pa je, takole mimogrede, brezkompromisno povozila ((je Vista ženskega spola?)) MBR na mojem računalniku. Zaenkrat sem Linuxu razmišljujoč o tem, kje imam kak namestitveni CD samo pomahal v slovo. Bom že uredil stvari, da bodo delale tako kot treba. Če ne danes, pa jutri ali pa pojutrišnjem. Kmalu.

Po ponovnem zagonu je bila namestitev kmalu popolna. Kompletna! Jupi! Sedaj pa bo nekaj. A bo? Nah, ne še. Potrebno je bilo opraviti še nekaj malenkosti. Recimo narediti uporabnika. Izbor sličice je bil nadvse zanimiv in tale zlata ribica je bila nekaj najbližjega kitu. Potrebno je bilo nastaviti še točen čas in že sva zrla v Thank You napis. Pa poglejmo, kaj naju bo pričakalo po ponovnem zagonu računalnika. Drugem v seriji. Koliko jih bo je bila še vedno skrivnost. Podatek od prej je govoril le o ‘several’. Butala sva, spet.

Vista se je naložila, na napačnem monitorju in o druge monitorju ni imela pojma. Ekran je bil nastavljen na ločljivost 800×600. Glomazno, neverjetno veliko in nadvse bizarno. Nič ne de, greva pogledat kaj pravijo nvidia strici, kateri gonilnik potrebuje tale mlinček. Pa sem kliknil na vzpostavljanje internetne povezave in nekaj časa čakal in nato ugotovil, da z mojo povezavo ne bo nič. Vista ni prepoznala moje mrežne kartice. Ah, ja. To sem potihem pričakoval in CD z gonilniki sem imel že pripravljen. Namestitev uspela. Takoj po vzpostavitvi internetne povezave so se pa začele dogajati nenavadne stvari. Najprej sem bil deležen obvestila o tem, da me čaka za kakšnih 150MB popravkov. Ja hudirja no, mar niste komaj naredili tega sistema in me že čakajo popravki?! No, vsaj ne bom ostal na suhem, če se pojavi kak nadležen hrošč. Avtomatsko posodabljanje sem vklopil in sedaj se bo Vista kar sama nadgradila, posodobila in popravila. Vsak dan ob treh zjutraj.

No, ne bo se. Saj bom to reč izklopil, ker mi bo vedno sproti nadležno zaganjala računalnik. Tega pa ne maram. Bleeh. Fuj in fej. Vista ima to lepo lastnost, da me praktično za vsako malenkost vpraša, če sem prepričan, da želim narediti to kar ravnokar počenjam. Tako me sprašuje, če resnično hočem pognati Control Panel, če resnično želim pognati ta ali oni program. Lepo. Uporabniku prijazno in varno. Človek ne more ničesar pognati, kar bi mu lahko škodovalo. Mar, res? Jaz sem začel povsem ignorirati vsa ta obvestila in vedno klikati OK ter Continue in Allow. Mindblock. Sploh ne vem več kaj popupne na ekran, ko poženem neko stvar. Bo to naredil tudi kak drug manj vešč uporabnik? Seveda bo, še prej kot jaz! Še več, tole nadležno spraševanje bo izklopil!

Da pa ni vse tako zelo rožnato ((pa čeprav so nekatere stvari dejansko bile!)) se je pokazalo kaj kmalu po namestitivi. Kot sem že omenjal, čakalo me je 150MB popravkov, ki so se v bistvu že prenašali na disk. Poleg tega se na samem računalniku ni dogajalo ničesar drugega. Poiskal sem svoje stare datoteke in jih začel kopirati v moj home directory. Najprej me je Vista razveselila s podatkom, da bo kopiranje trajalo debelo uro, z Gaby sva se spogledala in potem se je čas popravil. No, ne na bolje. Vista pa je pričela kazati svojo rožnato stran. Gadgeti na desni strani so imeli nekaj težav z osveževanjem in seveda, da bi bila sreča popolnoma sem med kopiranjem podatkov in prenašanjem popravkov sprožil še detekcijo in prenos najnovejših nvidia gonilnikov. Internet Explorer se je medtem klavrno sesul. Vista je javila neko napako, ki je moj fotoaparat žal ni ujel. Gonilnike sem potem izbral kar ročno in jih prenesel na računalnik.

Prenos Nvidia gonilnikov se je zaključil, stari podatki so se še vedno kopirali sem ter tja, najnovejši popravki so se pa ravnokar nameščali. Pognal sem namestitev nvidia gonilnikov. Rock’n’Roll! Ni se vse končalo tako klavrno. Sem bil pa malo skeptičen kaj bo. Saj je namestitev popravkov in tudi namestitev gonilnikov zahtevala ponovni zagon računalnika. XPji so pri takih kolobocijah dostikrat kar pokleknili in kapitulirali. No, Vista ni. Po ponovnem zagonu je bilo vse ok. Skoraj vse. Pojavil se je en manjši kup stvari, problemov in problemčkov, ki so se sproti reševali z nameščanjem ustreznih gonilnikov. Nič hudo strašnega a vseeno malo neprijetnega.

Vse skupaj se je zaključilo z nameščanjem Intel gonilnikov za nabor čipov.  Najprej sem prenesel .zip datoteko, tisto, ki mi jo je svetovala Vista. Direktno od Intela. Potem sem pa stvar hotel razpakirati in namestiti.Vista, tako kot Windows XP ima podporo za delo z .zip datotekami. Torej bo stvar trivialna! Vsekakor je bila, vendar časovno kar zahtevna. Vse kar je Vista počela je bilo razpakiranje ene butaste .zip datoteke. Trajalo je pa kar dolgo. Se mi zdi, da bi se Microsoftu splačalo malenkost optimizirati njihov algoritem za delo z .zip datotekami. 😉 Za konec naju je nasmejal Intel. Njihova licenca je prav hudomušno smešna.

No, za konec lahko povem, da Windows Vista na prvi pogled ne razočara. Vsaj kar se namestitve tiče. Priznam, pogrešal sem možnost brskanja po internetu med samo namestitvijo in ostalega igračkanja. Pogrešal sem tudi malo bolj informativno namestitev. Ni mi bilo všeč to, da sem moral za mojo mrežno kartico gonilnike iskati na CDROMu. Na živce so mi šli množični rebooti, ki so bili potrebni med samo namestitvijo. Tehle nekaj ur dela z Visto ni bilo nevem kako napornih, EVE Online se požene, premium content dela, teče dokaj lepo. Privzeti internet brskalnik je že Firefox 3, če sem začel z bleeding edge, bom pa še nadaljeval. 🙂