Ljudje zaspijo z razlicnimi mislimi v njihovih glavah. Vsakemu se po glavi plete kaj drugega. Vsak ima svojo uspavanko.

Moja uspavanka je zadnje case kar Wikipedia. Prav elegantno si jo priklicem na ekran dlancnika in prebiram vse sorte.

Majcena napravica, ki je po brezzicnem kablu povezana v svet je prakticno neomejena zbirka knjig. Knjige v tisti bolj staromodni, papirnati obliki pa poseka v vecih disciplinah.

Licna, majhna skatlica z osvetljenim zaslonom, mi omogoca, da nanjo vidim tudi v popolni temi in se ne rabim sprasevatice bo soj ekrana koga poleg mene zbudil. Ekran je dovolj velik in berljiv, da nanj vidim brez raznih opticnih pripomockov, ki takole v postelji, sredi noci radi pridejo v napoto.

Avtomatski izklop po nekaj minutah mi omogoca, da brez skrbi zaspim ob branju, brez, da bi se sredi noci zbudil z odtisom platnic na licih.

To je moja knjiga, moja uspavanka. S pomocjo katere lahko pisem tudi blog. 🙂

Update: Z mojo knjigo si tezko obrisem rit.