Zelo pogosta misel, ki mi zadnje čase precejkrat frfota nekje v frontalnem delu glave. Že kar nekaj časa nazaj sem pisal, da sem začel jahati konje. Takšne ta prave in ta velike. Dva imamo celo doma. No, enga ta velikega in enga ta malega. Od začetka samo hobi se je kasneje prelevil v malo bolj resno ukvarjanje s športom in rezultat tega je, da sem lani jeseni naredil licenco za tekmovalca v preskakovanju ovir (s konji). Pozimi in spomladi je bila suša s treningi zato je prva tekma počakala do pozne sredine letošnjega poletja. Hipodrom Ljubljana, 18. in 19. avgust. Ob neki obskurno zgodnji uri, ker takrat tekmujejo otroci ((in starejši občani)). Naslov zapisa pa se nanaša na pot do tekme, na treninge.

Imam odlično trenerko ((konjeništvo je eden izmed redkih športov kjer ne delajo razlik med moški in ženskami, vsi tekmujejo na istih tekmovanjih)), ki ima kar precej potrpljenja z mano in mojo kondicijo astmatičnega penzionista. Včasih sicer popizdi in takrat se naučim kakšne nove kletvice (štajerske) ampak drugače so pa treningi z njo resnično produktivni in se naučim ogromno. Potem sicer tri-četrt pozabim in na koncu po ene treh rundah mi pa že nekaj ostane v glavi. Vsaj približno.

Predvidevam, da je tako tudi pri drugih športih. No, po določenem času prideš do tega, da imaš dovolj znanja in veš kdaj narediš kakšno napako. Pri preskakovanju ovir je na tisti začetni, do srednji stopnji, najpomembnejše to, kako zvoziš zadnji ovinek pred oviro.  Pomembno je, da je konj dovolj hiter in da se giblje enakomerno. Pomembno je, da konja ne zadržuješ po nepotrebnem in mu pustiš, da sam oceni razdaljo in se pripravi na skok. Na začetnih tekmah so ovire postavljene tako, da s pravim ritmom, konj vedno pride do ovire “na korak”. Jahač predvsem skrbi za ritem in pravilno smer. Zaenkrat še ni potrebe po tem, da bi moral konju povedati naj skrajša ali podaljša ritem za korak ali celo pol koraka. Zadnji korak pred oviro pa se mora jahač še dvigniti iz sedla. Da stvar ne bi bila preveč preprosta, mora to storiti tik preden konj skoči. Prehitro dvigovanje nima nekih hujših posledic,  če se pa prepozno dvigneš iz sedla pa to pomeni, da se pravzaprav ne dvigneš ampak te potem konj kar sam katapultira iz sedla. Včasih se potem v sedlu obdržiš in lahko jahaš naprej.

V tem zadnjem ovinku se zgodi vse. Že pred ovinkom tiščiš kolena skupaj, se držiš sedla in ko greš v ovinek izgleda vse fantastično. Potem pa se malo zasanjaš, noge popustijo in konj izgubi ritem ((takrat se že sliši trenerko, ki se ti dere, da se moraš začeti premikati)). Ko sta s konjem obrnjena proti oviri in konj naredi en korak, že točno veš.

“Zajebal sem!”

V večini primerov vsi nadaljni popravki pomenijo samo še večjo katastrofo biblijskih razsežnosti. Opciji sta v glavnem dve: konj pride prepočasi pred oviro in potem gledaš oviro, ki se približuje in ne veš kdaj bi se dvignil. Konj je iz ritma, ti si iz ritma in potem se greš neko ugibanje in se dvigneš, ko se ti zazdi, da boš ujel trenutek, ko gre tudi konj v zrak. Druga opcija pa je, da gre konj prehitro, ker si ga takoj za ovinkom pognal naprej, če ga ne zadržuješ se utegne odriniti prej, če ga zadržuješ je pa spet več opcij. Tista najbolj katastrofalna je, da se ustavi pred oviro ali pa da odskoči vstran.

V teoriji se vse skupaj niti ne sliši tako blazno komplicirano. Trikrat ponoviš vse skupaj in teorijo obvladaš. Praksa je pa nekaj povsem drugega. So dnevi, ko gre vse narobe in uspeš zasrat vse kar se zasrat da. Če imaš srečo in imaš pridnega konja, potem zna marsikatero tvojo napako popraviti in ti jo odpustiti. V najslabšem primeru se zdravnikom na urgenci opravičuješ, da si jim vse posvinjal s peskom.

Zdaj si grem čestitat, ker mi je v petnajstih dneh uspelo napisati tale post. Začel sem ga pisat 1. avgusta, ko sem začel pa čisto za res trenirati za na tekmo. Jutri še zadnji trening, potem pa … No, držite pesti. 🙂 Začetna tekma bo višine 60cm. To je malenkost manj, kot overly achieving skok na naslovni fotki.