Ko postaneš starš, se življenje spremeni, to je dejstvo. Na bolje, na slabše, kakor se vzame. No, stvar je takšna, večina stvari se spremeni na bizarno.

Prej je bil zajtrk, tak, da sem s pol litra Čokolina čepel pred računalnikom v dnevni sobi in tipkal po tipkovnici. Sedaj, ko sem starš, že drugič, pa sedim pred računalnikom v kuhinji, s pol litra Čokolina in tipkam po tipkovnici. Razlika je edino to, da sem zamenjal lokacijo in pa, da je zraven mene Ema, ki napol sedi v ležalniku, nad seboj ima igralnico in besno tolče po tistih igračah, ki so tam navešene okrog nje. Bizarnost mojega zajtrka pa je v tem, da med jedjo, včasih tudi z žlico v ustih, vstanem, odtrgam nekaj papirantih brisač, obrišem Emo, ki se je ravnokar pobruhala in enostavno jem naprej. Še trznem ne. Mrtvo hladen, kot vodka iz zmrzovalnika.