Tole sem 27. januarja 1999 poslal na enega izmed Lugosovih poštnih seznamov. Napisal sem verjetno kak dan prej. Stvar je potem nekje izbrskal jype in poslal na Slo-Tech forum. Zgodbo sem malo predelal, popravil precej očitne napake in stvar objavljam še tukaj.

---

Vozim se naokrog, v ušesih mi zveni šum štirih fuzijskih reaktorjev, ki poganjajo moje plovilo. Vse je tako enolično in po dolgem času brezdelja bi se mi prilegla kakšna avantura.

Prižgem radio in zasliši se stara glasba iz 20 stoletja, The Machine Of a Dream. Misli mi začenjajo bloditi, spominjam se vseh svojih takšnih in drugačnih strojev… Prvi računalnik, huh, kje je že to, prvi avto in moje prvo plovilo na magnetni blazini. In potem kar naenkrat prva ljubezen. Eh! Spet je nekaj narobe z mojim spominom. Hitro poženem diagnostiko in najdem napako. Spet bo treba na servis. Še enkrat preverim vse skupaj in se prepričam o napaki. Prijavim se na servis. Kmalu dobim potrdilo o prijavi napake in obvestilo, da se lahko oglasim kar takoj. Zamenjam smer in odfrčim proti delavnici.

Ah! Spet vrsta… Od štirih delavnic v okrožju delata samo dve in ena je specializirana za energetske vire, napajanja in pogone. Spet se bom načakal. Pristanem na parkirišču in se odpravim proti delavnici. Neko dekle ravnokar stopa iz delavnice. Joče kot dež. Na hitro jo poskeniram in poženem identifikacijski program. Ugotovim, da je pravkar dobila novo roko in kolk. Še ena prometna nesreča. Njena prva kibernetična vsadka. Ah, punca, navadi se, si mislim. Saj ni vse tako hudo, mlada si še in še veliko let je pred tabo. Pošljem ji vzpodbudno sporočilo, ki mi tisti hip pride na misel. Pogleda me, se nasmehne in odide naprej. V mojem srcu, če bi lahko tako rekli mojemu hidravličnemu nadomestku, ki dela že dobrih devetdeset let, ostane nekaj grenkega. Sprašujem se kaj je mislila s tistim nasmehom, saj njenega odgovora na moje sporočilo nisem dobil. Le zakaj joče, zaradi roke? Skoraj dvomim, dandanes so vsi navdušeni nad menjavami. Otroci komaj čakajo, da dopolnijo tisto magično mejo šestnajstih let, ko dobijo uradno dovoljenje, da se lahko nadgradijo brez privolitve staršev oziroma skrbnika.

Končno pridem do sedeža in se lahko usedem. Pa ne, da bi mi bilo težko stati na mojih umetnih nogah katerih mišice predstavljajo neutrudljivi magnetni ležaji. Ampak saj veste navada je železna srajca, včasih so bile moje noge biološkega izvora in takrat sem se kar hitro utrudil, hitro v primerjavi z mojimi vrstniki, ki so imeli že ustrezne nadgradnje. Misli mi spet begajo, spomnim se svoje mladosti, ko sem bil še otrok in pozneje mladenič. Uf, to je bilo življenje. Potem se spomnim prve serije ljudi, bil sem med njimi, prvi ljudje, ki so dobili prenosna umetna pljuča in so se lahko preselili na površino. Prenosna je pomenilo trideset kilogramov težak zaboj na mojem hrbtu, ki je skrbel za ustrezno filtracijo zraka. Vseeno sem bil srečen, šel sem na površje. Lahko sem dihal tisto stvar, ki se ji je včasih reklo zrak… Pljuča so delala v redu ampak po treh tednih sem moral spet v laboratorij, vgradili so mi poizkusne oči, take, ki so zmogle prodreti skozi gosto meglo na površju. Od začetka sem bil kar navdušen. Namesto nekaj osnovnih barv sem videl ves, meni prej neviden, spekter svetlobe. Bilo nas je nekaj sto, tistih, ki smo prvi šli na površje brez skafandrov. Ljubkovalno so nam rekli zajčki, saj smo bili testna enota. Kasneje čez kakšnih trideset let so se zadeve malo umirile, veliko ljudi je že živelo na površju. Prišlo je do prvega rojstva na površju. Ljudje so ji dali ime Angel.

Pomaknem se en sedež naprej. Na levi strani že vidim ekran in izbor popravil, ta teden sem že tretjič tukaj. Razmišljam ali bom dobil kak popust. Iz delavnice pride nek moški, zgleda da ima vgrajen najnovejši model kibernetičnih oči. Zapravljivec. Zadovoljen je videti in srečen. Oh, kaj bi dal za moje prve oči. Organske, takšne ki niso narejene v tovarni, ali pa moj sluh, karkoli… Včasih sem znal govoriti, sedaj pa imam v ustni votlini frontalni radar.

Končno stojim pred zaslonom in gledam možnosti, ki mi jih ponuja servis. Manjše napake, sistemska diagnostika in podobne bedarije, ki jih lahko počnem sam.. Težja popravila, menjave udov in organov. Ah, ja,… Je to sploh se življenje?

Na hitro se odločim, napišem nekaj pisem, jih razpošljem in pritisnem gumb. Zasveti se napis:

!!! TERMINACIJA? PONOVITE IZBIRO IN VNESITE GESLO ZA POTRDILO !!!

Pokimam in potrdim svojo izbiro. Tema…