Gringo – travma mojega otroštva
Se spomnite, vi, ki ste bili še pionirji in pionirke, Gringota? Nek prašek, ki se je uporabljal za mešanje z vodo in si potem iz njega dobil neke sadne napitke različnih okusov?
Otroci so precej hitro pogruntali, da je ta Gringo precej boljši, če ga kar poješ oziroma poližeš z dlani. Vsi so to lizali. Vsi pred našim blokom. Pardon, pred blokom v katerem je imel naš najemodajalec stanovanje.
Samo jaz ne. Teg ami starši niso nikoli kupili. Nikoli! In s tem povročili še eno travmo v mojem otroštvu in me oropali ene življenske izkušnje. Še dandanes ne vem kakšnega okusa je bil vijolični gringo in kakšnega rumeni. Kaj če me to vprašajo na naslednjem razgovoru za službo?
No, kot vsak rapper, ki nase nekaj da, bom krivdo zvalil na svojo mamo! :>
6 thoughts on “Gringo – travma mojega otroštva”
Moji otroci zdaj to počnejo s Cedevito 🙂
BW, večno ti bom hvaležna za tale post. Že 2 meseca se namreč poskušam spomniti, kako se je temu napitku reklo. Tudi meni niso nikoli hoteli kupiti tega, ker smo imeli vedno domače sokove pri hiši. Le kako bi staršem razložila, da to ni za pit. Smo si ga pa kupovali sami iz prihrankov…. Včasih smo zadolžili eno, da je med šolsko malico skočila v trgovino. Se je morala kar podvizati, ker trgovina ni bila ravno blizu.
Vijolični je boljši (borovnica). Mi ga nismo lizali pred blokom, ampak pred šolo 🙂
Ja, borovnica je bla zakon.
Leta 2002 se mi zdi, da so nekaj podobnega še delali. Podobna pakunga, popolnoma isti okus, edino ime se je slišalo na nekaj Multivitamin superfrutamix ali nekaj podobnega 🙂
Baje, da se ga je dalo edino v lekarnah dobiti ..
“Kaj če me to vprašajo na naslednjem razgovoru za službo?”
Heh, ravno o tem – kaj odgovoriti na vprašanje, za katerega ne veš odgovora – je včeraj tekla debata v popoldanski Turbulenci na TV SLO1. Iskanje službe je bil naslov.
Rekli so, da je najbolje, če poveš po pravici. Torej: “Ne vem”. 🙂
Comments are closed.