Za današnji prispevek sem se lotil Tina Vodopivca ((Na koncu se je sicer izkazalo, da se je Tin bolj lotil mene)). Koga?! Kdo hudiča je pa to? Točno to sem se tudi jaz vprašal. Kdo za vraga pa je Tin Vodopivec. Kaj kmalu sem ugotovil, da Tina v bistvu že poznam. Tin je stand-up komik ((V prostem času pa končuje študij prava, idealno za vse šale o pravnikih, mar ne?)). Tina sem povprašal malo o stanju slovenskega standupa. Stendapa, standupa?! Stoječi komiki. Naodrna komedija. O kristus, kako naj to prevedem …

Standup komedija je pri nas vzhajajoča veja komedije, ki se je v zadnjih letih šele začela pošteno razvijati. Upam, da se bo čimprej in čimbolj razvila!

Preberite kaj je povedal Tin o standupu, sebi in o svoji stand-up skupini Komikaze.

1. Atomske vojne je konec, ostal si ti, nekaj ščurkov in samotni otok na katerem imaš hrane v izobilju. Kaj boš počel, da ti ne bo dolgčas? Jih ob prvem hujšem pomanjkanju beljakovin pohrustaš ali jih prihraniš in ti služijo kot občinstvo, medtem pa upajoč na čudežno rešitev in ponoven razcvet človeštva treniraš stand-up predstave na temo atomske vojne?
   

Haha, zanimiva dilema. Glede na to, da se že nekaj let izogibam uživanju mesa (moralni in etični razlogi, če že vprašaš ;)), dvomim, da bi se lotil ščurkov, še posebej, če bi bilo hrane v izobilju. Se pa sicer trudim, da je dolgčasa čim manj v mojem življenju. Vedno imam v glavi polno idej, tako da izkoristim proste trenutke za pripravo novih projektov, študiranje novih for, učenje, branje, seks, haha. Na otoku bi dva dni užival v brezdelju, potem pa bi verjetno začel pisati knjigo o tem, kaj se mi je zgodilo, s ščurki bi naredil tekmovanje v tem, kateri prej preteče 1 meter, lotil bi se vseh Robinson Crusoe opravil in iskal načine, da najdem še kakšno živo bitje, po možnosti človeka.

2. Za ogrevanje eno provokativno vprašanje. Ime ti je Tin. Precej nenavadno in dokaj redko ime, mar ne? Sigurno so te že vprašali, če se ni slučajno kakšnemu uradniku pokvaril kemični svinčnik in ni napisal zadnje črke nekega drugega precej bolj pogostega imena? Si se s svojim imenom že kaj ukvarjal? Raziskal od kje izvira in kaj pomeni?

V času nosečnosti je bila mama na obisk v Zagrebu, pa je nekje videla pesniško zbirko Tina Ujevića. Ime se ji je zdelo zanimivo in se je odločila, da bo svojega prvorojenca imenovala Tin. Se pa že vse življenje prepiram z ljudmi o tem, kako mi je ime in jih prepričujem, da sem res samo Tin in ne Tine, Tim, Martin, Tilen in podobno. Pa tudi diplome iz otroštva imajo kar po pravilu celo zbirko jezikovnih kombinacij imena.

3. Malo bolj resno in tragično hkrati. Si v začetku poletja prižgal kako svečko za Georga Carlina? Imaš med komiki kakšnega vzornika, nekoga ob katerem lahko rečeš: “Evo, ko bom velik bi bil pa rad tako smešen in dober, kot je on”? Morda celo kak vzornik med slovenskimi komiki? Vinko Šimek ali pa Mito Trefalt recimo? Onadva sta carja, moj foter je v to prepričan.

George Carlin je legenda stand-up komedije in zagotovo smo vsi ljubitelji te zvrsti žalovali ob njegovi smrti. Ni pa bil edini izmed »velikih«, ki so nas letos zapustili, saj sta med drugimi umrla tudi Bernie Mac in Zlatko Šugman.
Sicer pa mi Carlinov pridigarski stil nikoli ni bil med ljubšimi, mogoče zato, ker se v tem precej razlikujeva. Precej bližje so mi komiki Jay Mohr, Dane Cook, Richard Pryor, Lee Evens, ob gledanju Eddie Izzarda, pa sem si rekel: enkrat bi želel biti tako dober kot on in je tudi najbolj zaslužen za to, da sem se sploh lotil stand-up komedije. V času ere Michaela Jordana so vsi hoteli biti »just like mike«, jaz sem hotel biti »just like eddie«. Razen tega, da je on transvestit oz. male lesbian, kot sam sebe imenuje.
Šimek in Trefalt sta zagotovo carja in če se bo moja generacija tudi mene spominjala kot komika, tako kot vsi sedaj poznamo njih dva, bom izredno počaščen.

4. Standupa ne spremljam tako zavzeto, da bi bil na tekočem kdo je trenutno IN in kdo ne. Rad pa pogledam dober performace. Pri slovenskih standup nastopih se mi pa precejkrat zdi, da precejkrat niso smešni. Nazadnje, ko sem gledal nastop Petra Russell-a, sem imel težave s prhanjem soka skozi nos. Takrat, ko sem gledal nastop Jurija Zrneca na podelitvi Viktorjev, nevem več katerega leta, sem si pa rekel: Eh, to je že Pablo Francisco pokazal in povedal. Vseeno je bil Zrnec takrat svetlobna leta pred Trefaltom in podobnimi. Se ti dogaja, da publiki pač nisi smešen in se ti ljudje ne smejijo?

Glede na to, da si omenil, da stand-upa v Sloveniji ne spremljaš in da predvidevam, da v živo še nisi bil na predstavi stand-up komedije, se ne morem strinjati s tvojo trditvijo, da slovenski stand-upi niso smešni. Sam imam za seboj že več kot 150 nastopov in verjetno bi se ta številka že zdavnaj končala pri 10, če se ljudem ne bi zdel smešen. Skupaj s kolegi komiki smo nastopili že na vseh večjih slovenskih festivalih, v mladinskih centrih, gledališčih in kulturnih domovih po vsej Sloveniji in organizirali Festival stand-up komedije Panč, kjer so bile predstave v vseh treh večerih na Ljubljanskem gradu razprodane. Če so pogoji primerni za stand-up komedijo, torej da je iz tehničnega vidika vse poskrbljeno – oder, luč, mikrofon, sedišča za publiko, primeren ambient, potem lahko mirno zatrdim, da nam je vedno uspelo nasmejati zbrano občinstvo. Smo pa že nastopali v raznih nemogočih situacijah, kjer so nas organizatorji dogodkov umeščali v nemogoče pogoje (na sredo Trubarjeve ulice v Ljubljani, kjer je nastop motil hrup mimovozečih motorjev, avtov, ljudi, slabo ozvočenje, oder pa sta bili kar dve deski postavljeni na gajbice). V takih pogojih je praktično nemogoče držati pozornost ljudi več kot nekaj trenutkov.
Na internetu lahko najdemo posnetke ameriških in drugih tujih komikov, za katere pa moramo vedeti, da so posneti v najboljših možnih pogojih, da imajo komiki svoj najboljši material, ki so ga prej pilili več let in da so na netu samo njihovi najboljši posnetki, zato primerjava z njimi ni povsem realna.

5. Kaj pa, ko je komik smešen le publika je zategnjena in lesena? Je slovenska publika zahtevna? Ko opazujes celo dvorano kako se reži Robinu Williamsu ali pa Eddiju Murphiju je nekaj povsem drugega kot Marlenna na TV3, ki se hihita in prha v mikrofon, ker so ji tehniki pozabili izklopiti mikrofon ob tvojem nastopu (seveda, sem pogledal tvoje nastope preden sem šel pisat vprašanja 😉 ) Meni se precejkrat zdi, da je pri nas občinstvo tako, kot da bi vsi sedeli na kolih namesto na sedežih.

Zgodba z Marlenno ima svoje pluse in minuse. Sam sem bil deležen te časti, da sem kot prvi nastopil v oddaji. Za seboj sem imel 8 mesecev ukvarjanja s stand-up komedijo, bil je to moj prvi nastop na TV, v backstagu sem se družil z Janom Plestenjakom in Rebeko Dremelj in imel polne hlače. Tudi snemalna ekipa ni vedela, kaj pomeni snemanje točke stand-up komedije. V ZDA to zgleda tako, da najprej profesionalni komik pred pričetkom snemanja ogreje občinstvo s svojim showom, nastop na taki oddaji je velika čast za komika, zato tudi občinstvo ve, da nekdo, ki si je prislužil vabilo za nastop v oddaji mora biti odličen, imajo tudi animatorje občinstva, ki sugerirajo smeh in aplavz, publika je ozvočena, vzdušje je naelektreno in še in še.
Pri nas je zgledalo tako, da je bilo občinstvo sestavljeno iz nekaj prostovoljcev, ki so prišli pogledat to čudo od prve oddaje, niso bili ozvočeni, nihče jih ni ogreval, ne animiral, nihče ni vedel, kdo sem jaz in da sem komik, produkcijska ekipa je pustila ozvočena Marlenno in Jana, ki sta se sicer smejala, cel koncept stand-up komedije v oddaji je bil zastavljen napačno, ker so s časom pričeli komike, ki se dejansko aktivno ukvarjamo s tem, mešati z vsakim, ki se je želel preizkusiti in se je lahko prijavil. Tako so imeli nekateri v oddaji svoj prvi in zaenkrat zadnji nastop v karieri.
Je pa nastop na Marlenni – v Sloveniji je TV še vedno svetinja in šele ko si na TV nekaj pomeniš – dvignil prepoznavnost in tudi drugi mediji so se pričeli zanimati za nas. So pa nekateri odlični komiki, potem ko so videli, da zna biti nastop na Marlenni negativna reklama, tudi zavrnili povabilo.

Sicer pa ne bi rekel, da je publika v Sloveniji lesena. Preteklo soboto (20.12.08) smo imeli v Kudu France Prešeren v Ljubljani razprodani dve predstavi v enem večeru, ljudje so se smejali, da je odmevalo do stropa, ploskali, vzklikali in sodelovali, tako da smo v nastopu uživali tudi komiki, medtem ko so ljudje zagotovo domov odšli z razbolelimi smejalnimi mišicami.

6. Kako pa kaj ženske? Jih je kaj? Mislim, na stand up sceni. Jaz se trenutno spomnim samo ene, tuje, pa še za njo ne vem, če mi je všeč.  Izmed vseh komikov, ki jih poznaš verjetno lahko našteješ vsaj pet tistih, ki so ti res všeč, pa lahko našteješ tudi pet žensk, ki kaj pomenijo med komiki?

Tudi med ženskami je kar nekaj odličnih komičark. V ZDA so to Whoopi Goldberg, Ellen DeGeneres ((Ob omembi Whoopi in Ellen naredi avtor bloga facepalm, kako hudiča se nisem teh dveh spomnil?!)), ki sta obe tudi povezovali Oskarje (največja čast za komika), pa recimo Wanda Sykes, Judy Carter, Sarah Silverman. Ženske komičarke imamo tudi v Sloveniji. Najbolj znana je Lucija Ćirović, pa Martina Ipša, Vanči Žorž, Tanja Kocman, …
Zelo mi je všeč hrvaška komičarka Marina Orsag, s katero sem že večkrat nastopal, z njeno ekipo iz Zagreba pa tudi sicer odlično sodelujemo.
Verjetno je motiv, ki žene ženske, da se ukvarjajo s komedijo in nastopajo po klubih v nočnih urah, nekoliko drugačen kot pri moških. Mi moški bolj potrebujemo to pozornost ljudi, rabimo biti kul, smešni, zabavni, všeč nam je šovbiznis, medtem ko večini žensk največ pomeni družina, topel dom in varnost, in verjetno je zato razmerje med moškimi in ženskimi komiki takšno kakršno je.

7. Letos si imel 78 nastopov, pa še ni čisto konec leta. Počneš še kaj drugega kot nastopaš? Na tvoji spletni strani sem zasledil, da tudi študiraš. Si jih doma kdaj slišal zaradi tega? Kaj v stilu: “Tin, sin moj, a se ne bi ti rajš mal učil, sej ne moreš cel življenje okol hodit pa vice pravt no! Se pa morš kakšnga bolj resnga dela prjet! Kakšn deu pa je to, da sam vice govoriš, to ni nič.”

Že od samega začetka študija je bil le-ta bolj na stranskem tiru, saj že ves čas zraven počnem ogromno stvari. Več let sem delal kot trener košarke, športni novinar, v glasbeni skupini sem igral bas kitaro, v zadnjem času pa sem se povsem posvetil svoji največji ljubezni – stand up komediji. Na začetku je mama sicer rada pritiskala z učenjem, sedaj pa je sprevidela, da delam nekaj v čemer uživam, živim in preživljam se sam, sem ji pa obljubil, da bom dokončal študij. Sem sicer absolvent prava, tako da upam, da mi bo v prihodnjem letu uspelo zaključiti študij, tako da se bom lahko brez vsakršne slabe vesti posvetil nastopom in organizaciji predstav.

8. So ti kdaj pred kakšnim nastopom povedali, da se boš moral cenzurirati in ti dali seznam prepovedanih besed? Na primer, da bi se spravil na nastop za frančiščanske menihe in bi ti že takoj povedali, da šal na račun jezusa pa ne bodo poslušali. Kaj pa TV? Se kdaj nastopi cenzurirajo?

Na nastopih, ki jih organiziramo sami in kjer gre za predstavo stand-up komedije, cenzure ni in je tudi ne dovolimo. To je stand-up komedije, kjer je dovoljeno vse, pod pogojem, da je smešno. Lahko govoriš o najbolj tabu temah in če je smešno, se bodo ljudje smejali in bo vse ok.
Sem pa že nastopil na privatnih zabavah za podjetja, kjer so bili organizatorji moji naročniki in so mi dali konkretna navodila, kaj lahko govorim in kaj ne. Glede na to, da so podjetja tudi dobri plačniki in od tega živim, sem se pač moral prilagoditi.

9. A si že “celebrity”? Greš zjutraj v trgovino po dve žemlji in deset dek posebne, pa te kaka mamca ustavi vsa vesela in te poprosi, da ji poveš kak vic? Pa kaka brhka najstnica?

V krogu ljudi, ki imajo radi stand-up in nas redno spremljajo, sem poznan, širšemu ljudstvu pa ne. Se mi je že zgodilo, da me je kdo prepoznal, pa tudi kak podpis sem že dal, a nič drastičnega. Kar mi tudi ugaja. Menim, da bomo s kvaliteto že pravočasno dosegli prepoznavnost. Ne pa z nekimi instant škandali. Eden mojih najljubših komikov Brian Regan živi mirno družinsko življenje, zjutraj pelje otroke v šolo, gre v trgovino, kjer ga nihče ne prepozna, nato pa sede na avion in se odpelje na nastop, kjer zasluži tudi po 50.000 dolarjev, naslednje dan pa že kosi z družino.

10. Poznaš oddajo Comedy Central’s Roast? Se ti zdi, da bi oddaja takšnega tipa lahko zaživela pri nas? En kup komikov, ki se dela norca drugz drugega na precej brutalno nesramen način. Jaz imam občutek, da je slovenija ena taka dežela kjer kronično primanjkuje nekih humorističnih, komičnih oddaj. V stilu Saturday Night Live in raznih talk showov. Je kakšna oddaja pri nas za katero lahko rečeš, da se jo splača gledati?

Ja o Roastu tudi mi komiki v zadnjem obdobju vse več govorimo. Enega so sicer kolegi že izvedli in sicer na fantovščini komika Mladena Pahovića. Ravno pred dnevi sem si ogledal posnetek in se nasmejal do solz. Je pa bilo veliko internih for, ki ljudem, ki nas ne poznajo tako dobro, ne bi bile smešne. Bi pa bilo zanimivo narediti Roast, na katerem bi bili prisotni na primer Slon in Sadež, Jurij Zrnec, Lado Bizovičar, Jonas, Jure Golder, Sašo Hribar in nekaj naših komikov Komikaz (www.komikaze.si), roastali pa bi na primer Jana Plestenjaka. Zagotovo bi bilo zabavno, a le če bi vsi vedeli za kaj gre, da ni nič osebnega, da je vse show. Glede na to, da tega žanra pri nas še ni, bi kaj hitro prišlo do zamer. Sam trenutno nimam TV, tako da sem malo out, mislim pa da Jurij in Lado s svojo oddajo delata dobro – glede na to, da tedensko sama ustvarjata dve uri programa. SNL ekipa je sestavljena iz 20 igralcev, 30 scenaristov, 100 članske ekipe, pa vsak teden ustvarijo enourni show.