Smrt matere ali očeta je kar neprijetna reč, polno ene neumne birokracije (ste vedeli, da upravna enota izda dva dokumenta o smrti človeka? Oba sta praktično identična in vsakega dobite v povsem drugi pisarni in oddelku upravne enote), precej bizarne logistike (reševalci, ki skoraj podrejo rampo pred blokom med nujno vožnjo in potem zmedeni ugotovijo, da so itak nekj ur prepozni in so dobili napačno informacijo, da gre za nujno reanimacijo, potem mrliški oglednik, ki te sumničavo gleda, ker se ne spomniš točno kje imaš izvide iz onokološke klinike in na koncu pogrebci, ki niso računali na togost ad-hoc krste in majhnosti ljubljanskih garsonjer) in še bolj bizarne tržne niše pogrebnih storitev (na Žalah ti ponudijo prenos pogreba na internetu, žaro za enkratno ali pa večkratno uporabo in posmrtno masko pokojnika, gospa je bila malo zmedena, ko sem dejal, da nihče od otrok ne bo hotel biti babica za pusta). Z vsem tem se spopadaš takrat, ko niti ne veš kje točno so tvoja čustva, kljub vsemu, da je prišel trenutek za katerega si tako ali tako vedel, da bo prej ali slej prišel.

Potem pa pride mastna in težko pričakovana delitev premoženja in dediščina. Aja, ne. Še pred tem ugotoviš, da je mati za seboj pustila podjetje brez uradnega zastopnika in brez lastnika. To potem pomeni cel rock-n-roll, ker noben ne ve kako se takšni reči streže. Če podjetje pustimo in se odpovemo dediščini, potem na cesto vržemo enega pridnega človeka, mamo z otrokom in z ne blazno veliko možnosti nove zaposlitve. Dejmo dekletu pomagat in tole pregurat. Pa smo pregural, saga o tem kako postati začasni zastopnik podjetja si zasluži posebno omembo enkrat v prihodnosti.

Dediščina je vsebovala dva transakcijska računa z nekaj drobiža (dobesedno) in zgoraj omenjeno podjetje (ki je imelo precej kreditov in je bilo po vrhu vsega še kapitalsko neustrezno). Sodišče je ugotovilo, da zapuščine ni me oprostilo vseh taks v zvezi z zapuščino. Država me je oprostila taks, nekaj kar se ne zgodi pogosto. Celebration is in order!

Na koncu vse to mine in si se sprijaznil z vsem. Dokler ne dobiš izvršbe za približnih 15.000 EUR, eno leto po smrti. Jurja gor ali dol. Najprej te mal stisne, potem težko dihaš in potem greš raziskovati kaj sploh je to in kaj boš sedaj z vsem skupaj in kako se boš izvlekel iz tega. Po začetni paniki ugotoviš, da je na izvršbi odstavek v katerem piše, da sem dolžan poravnati obveznosti do višine podedovanega premoženja. O jebemti! Sej tega pa sploh blo ni! Jah nič, tisti sklep o dedovanju in ugovor bomo spakiral skupi in poslal, plačali sodno takso in to je to.

Sodni mlini so mleli več kot pol leta in na koncu zmleli, da se ne strinjajo z mano. Podedoval sem podjetje, ki je imelo leta 2015 nekaj dobička. O jebemti! Kateri debil je zaključil, da je dobiček v enem letu kakšenkoli dokaz, da sem podedoval neko bogastvo. Stvar mi je malenkost uhajala iz rok in sem si raje poiskal odvetnika, nisem ravno pol pismen ampak ubesediti ugovor tako, da bo zadovoljil naša sodišča je verjetno umetnost. Vmes sem pa še malo raziskoval.

Ugotovil sem, da je podjetje, katerega lastnica je bila pokojna mati, leta 1993 dolgovalo nekaj denarja šestim različnim osebam. Naj bi šlo za najemne stroške in še neke ostale stvari. Glavnica je bila okrog 4000 EUR, preračunano iz tolarjev. Mati je podjetje zaprla po povsem uradni poti brez kakršnih koli komplikacij, ne glede na dolg. Kako se je to lahko zgodilo nimam pojma. Izvršba za glavnico je bila pravnomočna leta 2004, na vseh sodnih spisih so mojo mati navajali s stalnim bivališčem na katerem od leta 1995 ni več živela. V enem izmed spisov je pisalo tudi to, da dolžnica ni dvignila pošte v predvidenem roku in da se postopek vseeno nadaljuje.

Moj odvetnik je sestavil konkreten ugovor, vse skupaj je zgledalo premišljeno in dobro zastavljeno. Jaz imam od sodišča papir, da nisem ničesar podedoval, če so upniki drugačnega mnenja naj pa to dokažejo. Preteklo je še nekaj mesecev in sodišče je povedalo, da se motim, da sem jaz tisti, ki moram dokazati, da nisem ničesar podedoval. Ob branju razlage sem debelo gledal v tisti sklep o dedovanju in se spraševal kaj pravzaprav ta papir pomeni in če je sploh karkoli vreden. Na eni strani mi sodišče pravi, da nisem nič podedoval in mi za to izda uradno potrjeno listino, na drugi strani mi pa pravi, da tista listina ni noben dokaz in da ni resnična. Po kakšnem ključu, hudiča!

Po posvetovanju s še nekaj odvetniki mi je bilo jasno še manj kot prej. Vsi so se strinjali z mano. Najbolj mi je šlo na živce predvsem to, da nekdo hoče, da plačam nekaj česar mi v resnici ni treba plačati in da imam celo od sodišča potrdilo o tem. Mal sem bil cranky ampak ni blo hujšega.

Vse skupaj je romalo na višje sodišče. Gremo do konca! Če bo treba bom šel pred sodišče s transparenti! Enim janezom to kar pomaga, vsaj tako zgleda.

Pride mesec februar in v neki naključni trgovini POS terminal namesto BEEP BEEP naredi BEEEEEEP.  V petek ob treh popoldan, ko že zako ali tako veš, da ne moreš nikogar poklicati in vprašati kaj se dogaja.

RED ALERT! SHIELDS UP! FIRE PHOTON TORPEDOES! *met v rahlo paniko*

Banka je od sodišča dobila izvršbo za zgoraj omenjenih 15.000 EUR. WTF?! KAKO?! Če pa ni pravnomočna zadeva! Ah, pri nas imamo tako napisane zakone, da uspešno polovimo vse tiste nepridiprave, ki spraznijo račune še preden je izvršba pravnomočna in se tako izognejo rubežu. Kdo da navodila sodišču, da naj obvesti banke, nimam pojma. In zakaj se je to zgodilo skoraj eno leto po tem, ko si dobil obvestilo o izvršbi? Na ta vprašanja mi ni znal odgovoriti nihče. Ne na banki in ne na sodišču. Ne vedo. Najbrž to počnejo mali škratki, ki skrbijo tudi za to, da elektrika ve kdaj je v pečici in kdaj v hladilniku in je enkrat vroča drugič pa hladna.

Povedali so mi, da bo višje sodišče o vsem skupaj odločalo še kake tri mesece, bolj verjetno pa štiri ali pa kar pol leta. Sranje. Kako naj delam z blokiranim računom še pol leta?! Vmes bom stvar itak poplačal, upnik bo umaknil predlog za izvršbo in stvar bo zaključena, kako bom pa jaz potem dobil denar nazaj, če višje sodišče odloči v mojo korist? Kaj bom pa naredil, če bo dalo višje sodišče vse skupaj v ponovno presojo na okrajno sodišče? Fuck, prvič je trajalo skoraj celo leto, ne bom zdaj celo leto blokiran. Plus še pol leta zaradi višjega sodišča. In kaj če višje sodišče potrdi sodbo okrajnega? Če bodo tudi tam rekli, da papir, ki ga je izdalo okrajno sodišče v zvezi z dediščino ni veljaven? Kaj naj potem naredim? Grem na vrhovno sodišče? A se bodo sploh ukvarjali z zadevo, ki je vredna 15 jurjev?

Na koncu sem debelo pogoltnil in v izvensodni poravnavi plačal glavnico in sodne stroške upnikov. Bilo jih je skoraj za dva jurja. Moj odvetnik je bil precej cenejši pa je kr kolega s Hildo.

Ob prebiranju današnjih novic se pa sprašujem, če morda ne bi še enkrat probal sreče na sodišču. Mogoče bi moral spodbijati že prvotno sodbo in izvršbo, ki je dolžnica ni nikoli prejela in sploh ni vedela, da se vodi postopek proti njej. Poleg tistih dveh TRRjev je za sabo pustila še nekaj drugih dolgov za katere je vedela in jih ni skrivala, nič groznega, za manj kot jurja vsega skupaj in vse sem lepo odplačal.

Razmišljam, da bi šel po nekaj merskih naprav, ravnilo, geotrikotnik in šiviljski meter in dodobra premeril moj poštni nabiralnik. Prepričan sem, da ni povsem regularen in da so mi bile vse pošiljke napačno vročene.

 

PS: Če bi bil tole film, bi ga zaključil prosto po Hollywoodu: Matt Damon (al pa mogoče Kevin Costner), s svinčnikom za ušesom, svežnjem listov v zadnjem žepu zguljenih kavbojk in šiviljskim metrom v rokah. Mrmrajoč si Somewhere Over The Rainbow bi meril poštni nabiralnik, na njegovi desni pa napis: “Po skoraj sto petdesetih letih boja na sodiščih, izgubi družine in službe, je David našel pravico na Intergalaktičnem sodišču za pravice humanoidnih ras, sedaj živi mirno življenje upokojenca na majhnem planetu v solarnem sistemu Beta Kasiopeje, družbo mu delata dva majhna šestnoga Globija (še neodkrito bitje nezemeljskega izvora) in neimenovana prijateljica domnevno vrste Homo Sapiens Sapiens.

Čestitke bralki in bralcu, za prebitje do konca sage.