Socialna omrežja ((Tukaj imam v mislih predvsem internetna socialna omrežja)) so relativno nov pojav v svetu, ki ga poimenujemo s precej smešnim izrazom. Vsaj meni se zdi tako. Verjetno še komu od nas, ki smo odraščali na prehodu iz socializma v kruto okrutni kapitalizem. Marsikdo se bo še spomnil kako smo ob koncu osemdesetih let dobili socialni kruh. Kruh za reveže, tiste z manj prihodki, ki so si težko priborili vsakdanji kos kruha.

V trgovinah smo imeli bel kruh (ta dober) in črn kruh (ta ne tolk dobr) v obliki štruc in hlebcev. Potem je bil pa še socialni kruh, samo v obliki štruc in žemlje (v dveh velikostih).

Socialna omrežja in blogi so vzklili na plodnih tleh interneta v približno enakem časovnem okviru. Takole čez palec bi si upal trditi, da so internetna socialna omrežja precej bolj poseljena kot blogsfera. Samo Facebook ima več kot dvesto milijonov uporabnikov, myspace dvestošestedest milijonov, kje so še vsi drugi. Skupaj, kljub prekrivanju, je vseh uporabnikov različnih socialnih omrežij kakšna milijarda.

Milijarda bloggerjev? Daleč od tega. Socialnih omrežij sem se ogibal kot hudič križa, precej dolgo. Potem sem se pa uklonil predvsem zaradi raziskovalne narave in povezave z mojim delom s katerim si služim kruh. Začel sem uporabljati Facebook, potem še Twitter. Slednjega predvsem za posodabljanje statusa na Facebooku, sedaj v zadnjem času pa Twitter uporabljam vedno bolj aktivno. Uporaba in aktivnost na temle blogu je pa medtem precej usahnila.

Socialna omrežja dajejo občutek neke svobode, nadzora in lahkotnosti. Vsak se lahko prijavi in vsak lahko sodeluje. Pisanje relativno kratkih sporočilc drugim uporabnikom, klikanje na palce, ki molijo v nebo ali pa so obrnjeni proti tlom in tako naprej. Preprosto in enostavno je! Vsak lahko poizkusi, se preizkusi in se najde pri uporabi kakšne takšne storitve. Neargumentirano ocenjevanje in izražanje svoje volje je današnji trend socialnih omrežij. Like or Dislike, Hot or Not?

Pisanje bloga zahteva precej več napora. Potrebno je razmisliti o neki temi, zapisati kolikor toliko koherentno besedilo in iz vsega na koncu izpeljati vsaj nek zaključek. Besedilo ne sme biti predolgo, ker ga sicer ne bo nihče prebral do konca in niti ne prekratko. Težko je sestaviti smiselno celoto, s premalo besedami, da na koncu ne poveš nekaj na pol ali pa sploh nič ne poveš.

Na nek način so socialna omrežja res socialna v smislu socialnega kruha. Omogočajo izražanje svoje volje prav vsem, tudi tistim s premalo znanja za postavitev nekega bloga ((Čeprav je to dandanes precej trivialno)) in predvsem tistim s premalo znanja za pisanje bloga. So socialna omrežja blogi za neumne, manj vešče pisanja in izražanja? Ali pa so namenjena zgolj tistim, ki imajo premalo časa za pisanje blogov?

V resnici ne vem in mi niti ni pomembno. Pisanje bloga mi bo vedno ostalo, blog bo vedno tu za moj pobeg v virtualnost. Kraj kjer sem sam s sabo in pišem predvsem samemu sebi. Izrazim svojem mnenje in digitaliziram svoje misli, ker se mi zdi vredno, da jih ohranim, pa če jih potem za menoj še kdo prebere ali pa tudi ne. Vseeno.

Ja, socialna omrežja so današnji socialni kruh, duševna hrana za tiste, ki si ne morejo privoščiti tistega pravega poglobljenega pisanja bloga v katerem bi izražali svoja mnenja.