Ciciban in dva očka
Pravljica se nekaterim ne zdi nek literarni presežek in v bistvu tudi ni. Je pa tista pravljica takšna, kot so vse druge pravljice v Cicibanu. Nam je grozna in trapasta, ker je napisana za majhne otroke. Na koncu pa pravljica pove otroku, da obstajajo tudi družine kjer imajo otroci dva očka ali pa dve mamici. V očeh mnogih je to narobe, nenaravno in nenormalno.
Priznam, res je neobičajno in redko. Ampak nenaravno? In nenormalno? Na svetu so starši, ki imajo več izkušenj s starševanjem, kot jih imam jaz, ker imajo dalj časa otroke in ker imajo več otrok kot jaz. Mogoče so se celo izobraževali v tej smeri. Tisti so sploh brihtni. No, kljub vsemu sem prepričan, da otroci potrebujejo primerno vzgojo in precej starševske ljubezni. Vzgoja je subjektivna stvar ampak verjamem v to, da se vsak starš (z redkimi izjemami), za svoje otroke trudi po najboljših močeh.
Tukaj je potrebno takoj izbrisati razliko med biološkimi in ne-biološkimi starši. Če naredimo razliko na tem mestu, potem je treba takoj razmisliti o tem, da posvajanje otrok ni pametna ideja in je takšno početje potrebno prepovedati. Če je razlika med biološkimi in ne-biološkimi starši. Ampak, preko te faze smo že šli, mar ne? Posvojitve se dogajajo tudi v živalskem svetu in to ne tako zelo redko. Torej ne-biološki starši niso nič nenavadnega.
Nov Družinski zakonik nikjer ne omogoča, da bodo isto spolni pari kar naenkrat začeli masovno posvajati otroke. Trenutni družinski zakonik je brca v koleno isto spolnim parom, ki si tega dejansko želijo. Zakonik jim tega ne omogoča. Verjamem, da takšnih parov ni prav dosti in da je pravzaprav narobe, da jim tega ne omogočimo.
Nov družinski zakonik poskuša urediti stanje nekaterih družin, ki že živijo med nami. To so družine, kjer sta starša istega spola in je otrok biološki potomec enega izmed staršev. V primeru smrti biološkega starša tak otrok postane sirota. Se spomnite Jerice?
Je bla ena deklica,
sirota Jerica,
roke vse potrgane,
noge vse prebodene.
Od kod vsa ta matrenga
od pisane matere.
Je mačeha udarjala,
jo glih po lobanjici.
Se krvca ji vsa strdi,
pa Jerica obleži.
Prišla je k nji ranjica,
ta prava nje mamica.
Ji kušnila laseke,
jo nesla k zvezdicam,
Oj lalala,
jo nesla k zvezdicam.
Ti otroci, (sedaj sirote) bodo odvzeti enemu staršu, ki je z otrokom preživel že precej časa, ki je za otroka skrbel in ki ima tega otroka rad. Otrok pa ima rad tega starša. Vsi nasprotniki zakona se pogovarjajo o pravicah otrok in o zaščiti otrok. Prosim, dragi zagovorniki, povejte mi, kako boste zaščitili Jerico, da ji zlobna mačeha ne bo razbila lobanje?
Če se vrnem k Cicibanovi zgodbici, zgodbica s problematiko isto spolnih družin seznanja otroke v njihovi rani mladosti, da se jim to ne bo zdelo nič čudnega in drugačnega. Takšne družine so že danes realnost in vedno bodo prisotne. Morda bo celo kakšna več, ker se kakšna mati ne bo takoj vdala v usodo in se na vrat na nos poročila z moškim, ki ji je zaplodil otroka, morda celo brez njenega konsenza.
Otroke seznanjamo z vsemi vrstami drugačnosti že v rani mladosti. Tako kot jih seznanimo s tem, da v afriki živijo ljudje, ki so črni in da so ti ljudje prav tako ljudje, kot smo mi. Saj se še kdo spomni Juri Murija, mar ne?
Petdeset let nazaj (približno) so se ljudje zgražali, kako se lahko piše o tem, da ima neko belo mamo in črnega očeta. Tudi tisto takrat ni sodilo v ciciban. Ne samo, da ni sodilo v ciciban, v ciciban tudi ni sodila zgodbica o tem, da je nek črnec, ki se je peljal z avtobusom, sedel na sedežu, namesto, da bi vstal, ko je na avtobus prišel belec, ki se ni imel kam vsesti. Še kake tri desetletja nazaj bi bila zgodbica o ženski, ki je šla na volišče in oddala svoj glas prav tako bizarna, nenormalna in nenaravna.
A vendar, če se takšne zgodbice ne bodo pisale in če se kdaj pa kdaj kakšna gospa ne bo blagovoljila vstati in odstopiti svojega sedež komu drugemu, potem bomo vedno zatirali pravice neke manjšine, ki bo trpela na račun večine, samo zaradi nekih načel in zaradi tega, ker se je vedno tako počelo. Bodimo raje veseli, da je dovolj, da se kdaj pa kdaj napiše kakšna zgodbica in da nam ni treba iti na Trg Republike stati pred tank, ki mu poveljuje krvi željni poveljnik z nogo na pedalu za plin (pa pustimo, sedaj to, da poveljnik nima noge na plinu v tanku …) .
4 thoughts on “Ciciban in dva očka”
Super komentar! Bravo! Kot eden izmed dveh ockov se popolnoma strinjam z vami. Dodam samo se to da je najina sedem letna hci pred kratkim izjavila – kako sem vesela za dr. martin luther kinga- brez njega moj sosolec in jaz ne bi mogla biti v istem prvem razredu z ostalimi sosolci ki so druge barve koze….najvec kar lahko naredimo za svoje otroke je da jim zagotovimo ljubec dom, poln razumevanja in spostovanja. seveda je nasa starsevska dolznost da jim omogocimo pogled z odprtimi ocmi in odprtim srcem. dodam naj se to da najina hci nima nobenih problemov v soli, niti jih ni imela v vrtcu, ne z vrstniki ne z vzgojitelji, saj vsi vedo da ima dva ocka.
O tem, koliko nasilja vidijo otroci dnevno (TV, internet, ulica, šola, doma…) in kako to vpliva na njihov razvoj se pa nihče ne vpraša…
Lepo se sliši in bere. In ne rečem, da je v tem tudi nekaj resnice. Ampak realno gledano je argumentacija z Jerico in utemeljevanje potrebe tovrstnih sprememb v zavesti ljudi z pravicami otrok zelo za lase privlečeno.
Spolna usmerjenost ni izbira. Je dejstvo. Praviloma smo usmejeni v nasprotni spol, ker nam kljub vsemu samo in edino to zagotavlja obstoj. In tu ne govorimo o zavesnti ravni ampak o nagonskem nagnenju, ki živa bitja drži pri življenju.
Homoseksualnost je odstopanje od tega in jaz jo mirne duše označim kot motnjo. Ne govorim, da dva istospolna partnerja ne moreta imet rada otroka. Ampak trdim, da ni prav nobene potrebe, da zaradi nekaj primerov posiljujejo ostalo množico. Pri tem pa se je seveda potrebno vprašat kako je takšna situacija sploh nastala. Kako je otrok prišel v homoseksualno skupnost? Rodil se v takšni skupnosti ni. Torej ne opletat s pravico otrok ampak vsaj pošteno govorimo o želji istospolnega para, ki išče način kako uresničit svojo željo. Pri tem otrokova pravica nima nikakršne vloge. Kajti tak otrok ima dva biološka starša! In če se vrnem na začetek mojega pisanja…kakšna pa je verjetnost oz. koliko je resnično takih primerov, kjer se človeku spolna usmerjenost kar naenkrat zamenja.
Do primerov o katerih se govori in biha na vest nasprotnikov pride lahko zgolj s smrtjo enega od bioloških staršev (vsaj po zadnjem predlogu zakona). In potem se moški, ki je prej ljubil ženske odloči da bo raje živel z moškim. Ok, možno, ne vem, ampak vem pa, da taki mejni primeri res ne potrebujejo posebnega varstva države. In seveda se je potrebno vprašat tudi, kako otrok, ki je nekaj let odraščal ob mami in očetu, potem sprejme ne samo drugega starša, ampak tudi to dejstvo, da je le ta drugega spola kot pokojni starš?
Pa ne spet začet s pravicami otroka. A zagotavljamo vsem otrokom enake pogoje morda. Ima vsi vse oz. vsi enako? Ali pa smo že pri bolj banalnih stvareh povsem dovzetni za to, da pač nimamo vsi vsega in enako?! Ne vem zakaj kdo ne zahteva, da ima otrok iz vasi nad Spodnjo Kungoto 5 minut do šole, tako kot njegov vrstnik v Ljublani? Toliko o pravicah.
Sicer pa je potrebno pogledat zakon in se vprašat zakaj za vraga pa potem nismo še bolj liberalni in vržemo ven vse omejitve. Poroke med sorodniki (bratranci, sestrične kjer tudi so resnični primeri! ipd.), poroke mladoletnih oseb itd.
No, jaz v svojem zapisu pravic otrok nisem omenjal in se nisem naslanjal na njih. Jerica je pa zgolj prispodoba za to, da je prejsnja zakonodaja podpirala to, da so lahko otroka odvzeli ne-bioloskemu starsu, ki je imel otroka rad in ga dali v neko rejsniko druzino. Kjer so odnosi in pogoji za taksnega otroka slabsi od trenutnega stanja.
Veliko otrok se rodi v druzinah, ki so bile ustvarjene prisilno. Nekatere druzine so tudi taksne, v katerih je en partner z drugacno spolno usmeritvijo.
Druzinski zakonik pa ureja to problematiko. Problematiko, ki ze obstaja in taksni problemi niso banalni.
Jaz v bistvu nimam nobenih zadrzkov pri se bolj liberalnih zakonih kar se odnosov tice. Poroke med bratranci in sestricnami in tudi poroke mladoletnih so ze dandanes mozne v nekaterih primerih.
A vendar so dolocene stvari prepovedane zaradi drugih, precej bolj pametnih razlogov, kot je “druzina so mama, oce in otrok”. Poroke med ozjimi sorodniki so prepovedane zaradi prenasanja genetskih okvar na potomce, poroke mladoletnih pa zato, ker je za poroko potreben konsenz obeh partnerjev.
Taksna argumentacija je pretepanje slamnatega moza.
Comments are closed.