Nazadnje, ko sem se vozil z mestnim avtobusom je bilo treba šoferju pod nos pomoliti mesečno vozovnico ali pa v nabiralniku (ali kakorkoli se mu je že reklo) pustiti en žeton oziroma nekaj deset tolarjev. Nevem več koliko. Skratka, izkušnja je bila precej osebna. Šoferja si bežno ošvrknil s pogledom medtem, ko je besno tolkel po tisti ročici s katero je iz vrhnje odprtine nabiralnika za denar stresel trenutno nabrani denar in žetone v spodnji predel nabiralnika. Danes je izkušnja precej drugačna.

Kartica Urbana nadomesti denar, žetone in mesečne nalepke. Uveljavljen sistem, ki deluje marsikje v tujini že dalj časa. Kartico dobiš kar na avtomatu in nanjo naložiš denar. Super! Vstopiš na avtobus in prisloniš kartico, ki je v denarnici, k čitalcu. Ne zgodi se nič. Ker si na Dolgem mostu in ker ni gužve ne zagnjaš panike, odpreš denarnico in prisloniš samo tisto polovico denarnice na čitalec. Nič. Šofer gleda na uro, ti pa vlačiš kartico ven iz najožjega predala v denarnici. PLINK! Kartica tokrat deluje. In čez pol ure si v službi.

Ena ura od doma do Ljubljane. Od parkirišča do pisarne pa vsega skupaj skoraj 40 minut. Bizarno.  Na poti domov ugotoviš, da so se spremenile tudi druge stvari. Obvestilne table, ki izpisujejo prihod avtobusov na postajo so totalno ubile socializacijo naključnih neznancev na postaji. Ljudje ne sprašujejo več drug drugega, če že dolgo čakajo ali pa če je dvojka že peljala mimo. Samo na tablo pogledajo in to je to. Tudi prakse pogledovanja ali se avtobus kje v daljavi že približuje, ni več. Nihče več ne stoji praktično sredi ceste in z dlanjo pred čelom ne gleda v daljavo, oznanjajoč kateri avtobus se pelje:

“Men se zdi, da pride šestka”, del čakajočih že išče mesečne vozovnice.

“Ah, devetka je”, taisti del čakajočih zavzdihne in pospravi mesečne, pripravi se drugi del čakajočih.

“Levo zavija, ta gre v garažo”, spet kolektivni zavzdih, ogledovalec pa počasi obupa in stopi nazaj na postajališče.

Pri moji drugi vožnji z avtobusom kartica Urbana ni delovala. Po nekaj obupanih poizkusih sem se naredil francoza in stopil naprej. Potem sem pa celo pot švical in upal, da me ne bo nihče prišel vržt dol iz avtobusa, ker se švercam. Na srečo sem kasneje ugotovil, da čitalec ni zapiskal, denar mi je pa vseeno pobral s kartice.

Vožnja z avtobusom sicer ni idealna rešitev in mestni prevoz po Ljubljani je daleč od urejenega. Če bi bila storitev za nekaj odtenkov boljša, bi jo uporabljajo več potnikov in če bi storitev uporabljalo več potnikov, bi bila boljša. Sranje, en bo moral popustiti. 🙂