Gaby: (glasno meni): “Ona bi prinesla računalnik za zrihtat, imaš čas?”
BigW: “Se bom že potrudil, samo se reci ji naj se lepo obleče.”
Gaby: (nazaj v telefon): “Ma cajt ja, samo obleč en ful hud dekolte.”

In je prinesla računalnik. Znanka, prijateljica, saj vseeno. Jaz sem zadaj na vrtu grabil travo in se je prišla pokazati. Da ocenim, če je dovolj lepo oblečena. Dear lord, god almighty! Če grabelj ne bi držal z obema rokama sem prepričan, da ne bi padle na tla saj so bile pod vplivom mikrogravitacije, ki se je širila iz dekolteja v katerem sta bili verjetno dve orbitirajoči črni luknji ali kaj podobno primerno težkega. Binarni sistem, ki se je držal sam zase in je predstavljal neko avtonomijo. Saj vem, precej naredi tudi dober modrc ampak tole je bilo nekaj posebnega.

Videl sem že precejšnje število dekoltejev ampak tole je bilo brez kakršnih koli zadržkov z eno besedo impresivno. Znaki gravitacijskih anomalij so bili povsod, ne glede na to kam se človek obrne, mu pogled sili v tisto smer. Temu pojavu se je težko izogniti in zaradi binarnega sistema dveh supermasivnih teles se tudi svetloba obnaša na moč čudno. Nekako tako kot misteriozne oči Da Vincijeve Mona Lise, kamorkoli pogledaš ju vidiš.

Na mojo srečo se je potem preoblekla. Morda je bilo pa to na mojo žalost, saj ne vem več. Težko bi se spopadel s tipkovnico, če bi sedela zraven mene in mi razlagala kaj je potrebno še storiti na računalniku. Zaradi neposredne bližine bi se poleg mojega pogleda nanjo nalimali še moji roki… 😀