… nekega slovenskega bloggerja. So me na ircu sprovocirali.

“Dej preber! Dej preber!”

No, pa sem, samo da so nehali sitnariti. Mi je bilo takoj žal! Sedaj mi pa oprostite, moram narediti malo pavze, ker mi oči krvavijo.

Vedel sem, da ne bi smel, vedel sem, da mi bo žal ampak sem se pregrešil in se pustil zapeljati. Ko bi me vsaj vpeljali v kakšno drugo skušnjavo! Mar bi se nažrl LSDja in bi se sedaj lepo režal in smejal in opazoval kričeče rdeče tulipane kako poskakujejo iz stene na steno in skačejo na velikih roza kobilicah preko mlinov na veter. Fino bi se imel, ne pa zdaj, ko krvavi pot potim  in z glavo butam ob mizo v vsej moji nesreči.

BLOG SI ŠEL BRAT! KAJ SI PA PRIČAKOVAL???

Kaj drugega, kot še en izkrivljen pogled na svet in eno mnenje za katero mi dol visi?

Sicer je moj vzorec precej majhen in je daleč od reprezentativnega ampak ugotovil sem, da se bloggerji še vedno imajo za najpametnejše pod soncem (z mano vred) in da živijo v iluziji, da njihovo mnenje dejansko nekaj šteje.

Ah ja … Zdaj grem pa kako dekle povabiti na večerjo (strogo poslovno seveda, da nau žena huda) in prav dol mi visi a bo imela komolce na mizi ali ne … Resnično.